Različne lokacije, Ljubljana, 14.–17. 11. 2019

Letos je ljubljansko podzemlje doživelo tretjo edicijo festivala Grounded. Festival vsako leto predstavlja program dnevnega dogajanja z raznimi predavanji in diskusijami. Letos je bila glavna tema festivala Avtomatizacija in oblast. Kaj sploh pomeni dejstvo, da ima oblast na voljo tehnologijo, ki ji omogoča avtomatiziran nadzor nad ljudmi in koliko vpogleda imamo civilisti sploh v procese nadzora. Omeniti velja tudi, da so vsa predavanja objavljena na spletu oziroma na voljo za ogled tudi tistim, ki smo iz takih ali drugačnih razlogov dnevni program preskočili. 

Nikakor pa ni kazalo preskočiti večernih oziroma nočnih programov, Grounded namreč poleg odpiranja relevantnih diskurzivnih tematik obratuje tudi z zelo relevantnim glasbenim programom, kar je v kontekstu domače festivalske ponudbe prej izjema kot pravilo. Morda boste zamahnili z roko v nestrinjanju, saj nam res ne manjka festivalov. Na trenutke nam celo že gledajo ven iz vseh odprtin. Ampak večina teh festivalov v resnici ne ponuja ničesar posebno svežega. Večina igra na varnost s preverjenimi imeni ali pa je finančno dovolj podkrepljena, da lahko “bukira” par večjih imen, nima pa kapacitete - takšne ali drugačne -, da bi okoli teh napletli malce konkretnejši narativ.

Za festival Grounded pa se zdi, da se dobro zaveda lastnega dometa in znotraj teh parametrov zelo uspešno predstavi kvaliteten in z močno rdečo nitjo prepleten tako diskurzivni kot glasbeni program. Imena nastopajočih v glasbenem delu programa sestavljajo lepo mešanico vzhajajočih zvezd elektronskega podzemlja, pa tudi kako malce konkretnejše ime, ki se po sceni svaljka že več let in publiki vlije lažen uau občutek; bodimo namreč realni, Ikonika nikoli niso  sproducirali resnejših glasbenih presežkov, bili so le del prave scene ob pravem času, in že sama asociacija jih naredi bolj zanimive, kot morda so. A nekdo mora odigrati vlogo vabe za publiko.

Če se na tem mestu še malce kronološko lotimo samega glasbenega programa festivala, je šlo nekako takole. Prvi večer, ki se je odvil v Pritličju, nam je ponudil pretežno domač program z uvodnim DJ setom Katche, sledil je bolj ali manj živ nastop Lovegoatski, projekt Nike Lapkovski in Neže Dobrovoljc, ki delata nove sorte glasbo, ki ima mestoma celo hudomušen potencial, le kak kilometer več na odrih pa vsekakor še potrebuje.

Sledil je nastop britanskih Iceboy Violet, ki so ene sorte grajmi nojz poet in skozi svojo glasbo kanalizirajo gnev, usmerjen na tradicionalne ideje o tem, kakšen naj bo človek, o tradicionalnih vlogah moškega in ženskega spola, o depri, ker ne dosegamo standardov, ki nam jih postavlja družba in tako dalje. Večer je nato v precej umirjeni maniri zaokrožil še domači didžej program z R36 in B L N. 

Drugi večer se je odvil v klubih Monokel in Tiffany in je na nek način predstavljal vrhunec glasbenega programa festivala, vsaj v smislu, da je to bila noč, v kateri se je plesa željna publika res lahko naplesala. Ob enajstih zvečer so tako plesišča otvorili Estera v Monoklu in lagano sportski Tetsuo v klubu Tiffany. Kadar hkrati obratuje več plesišč, so potrebne žrtve, in ker smo Mapalma v Ljubljani že slišali, smo jih preskočili in si poskušali izboriti lasten košček plesišča za vnos na naš morš videt seznam, za live nastop Rui Ho, ki so letos avgusta izdali svoj drugi EP z naslovom In Pursuit of the Sun, ki je večkrat odmeval iz naših zvočnikov ali slušalk. Svoj set so začeli z malce daljšim pejsažnim sprehodom, ki nas je eventuelno le pripeljal do sonca oziroma muzik, zaradi katerih smo sploh lahko imeli morš videt seznam. Po končanem nastopu Rui Ho so se za mikspultom pojavili Ikonika in skoraj kot bi sami sebe presenetili, je bilo treba začet didžejat. Tako je prvi komad deloval res nepremišljeno, preprosto popolnoma naključno. Morda bo ta pripomba delovala hecno, a paše nam, ko didžeji v sete izlijejo svoj karakter, ne zgolj izrezkov iz trenutno aktualnih glasbenih trendov. In torej; po ene pol ure plesanja na precej tesno napolnjenem plesišču smo sklenili, da kakih posebnejših glasbenih vragolij očitno ne gre pričakovati, in da je torej napočil čas, ko kraudplizerje zamenjamo za DJ veščine Oli XL. Podobno kot Rui Ho, so tudi Oli XL letos poleti javnosti ponudili nov material v obliki albuma Rogue Intruder, Soul Enhancer. Plošča je sicer počasnejše narave, neke sorte future lo-fi. A v DJ vlogi so se Oli XL izkazali za precej nagajive in ko smo prvič vpadli na Monoklovo plesišče, je iz zvočnikov odmevalo nekaj, kar bi lahko opisali le kot k-pop jungle. Prodano! V nadaljevanju pa smo se nato naplesali čez res širok spekter žanrov in trendov elektronskega podzemlja, čez klubske trap derivate in različne throwback trenutke, ki so nas ves čas radovedne držali prikovane na plesišče. Predvsem pa je ena lepših stvari opazovati nasmejane, poskočne didžeje, ki tudi sami tako očitno uživajo v glasbi, ki jo vrtijo. Več tega jebemti! Oli XL so se tako izkazali za najljubši akt večera in razveselili smo se ob novici, da bodo v soboto spet na odru kot didžej podpora Coucou Chloe.

V soboto se je še zadnji večer festivala odvil v klubu Channel Zero. Večer so z DJ setom otvorili domači Warrego Valles, nato pa so z modno zamudo malce čez eno ponoči na oder prišli težko pričakovani Coucou Chloe, ki si sicer sami ustvarjajo tudi inštrumentale, a tokrat so zaradi pomanjkanja rok didžejanje prepustili Oli XL, medtem ko so sami v eni roki držali mikrofon, v drugi pa šampanjec. Četudi resnejših umetniških presežkov nismo slišali, smo se vseeno zabavali v fantazijskem svetu, ki so ga za nas ustvarili Coucou Chloe.

Po končanem nastopu Coucou Chloe, je sledil še en live act britanskih Loraine James, ki so letos septembra postregli z novo ploščo, naslovljeno For You and I. S plošče sicer precej zlahka izluščimo nekaj zanimivih komadov, a na plesišču stvar nekako ni obrodila pravih sadov. Morda bi bil malce bolj kompaktno zastavljen DJ set bolj na mestu, kot pa live act, ki nekako ni uspel izvabiti tistega odobravajočega prikimavanja. S privoljenjem so večeru še eno šamarčino zadali srbski Saud s čvrstejšimi ritmi, najvztrajnejši pa so jutro dočakali z domačimi DVMIR.

Tretja edicija festivala Grounded nam je torej lahko za dokaz in zgled, da je tudi v Ljubljani mogoče izpeljati atraktiven in aktualen festival elektronske glasbe, ki ekstra še prevprašuje in izobražuje o aktualnih točkah loma civilne družbe. Nekaj, kar gre dejansko tako ali tako z roko v roki z izzivalno elektronsko glasbo, takšna glasba je namreč - vedno bila in bo še naprej - glasnik upora. Vsekakor držimo pesti, da se bomo ponovno vrteli tudi naslednje leto …

______________________________________________________

Avtorji fotk: Katja Goljat, Matjaž Rušt in Niki Lapkovski