Kino Šiška, Ljubljana, 3.–5. 6. 2021

Kdor čaka, dočaka. Fraza, ki se je po dolgih brezkoncertnih mesecih pretekle zime zdela zlajnana in negotova, se je v preteklem koncu tedna prelevila v mantro in se z vznesenostjo manifestirala v ljubljanski festival Ment. Oder, ki je bil postavljen pred Kinom Šiška, so v petek in soboto zasedli, grobo rečeno, hiphop izvajalci. In čeprav omejitve še stojijo in se koncerti na star način še ne zdijo povsem možni, optimističnega vzdušja poslušalcev ter navdušenja nastopajočih ni manjkalo, oziroma ga je, zaradi njegovega predhodnega primanjkljaja, bilo še več. Po mizah, ki so bile razvrščene po ograjenem parterju, smo poslušalci strastno sedeli in bodrili nastopajoče, še bolj strastno pa je delovala množica, zbrana za postavljeno ograjo. 

V petek je s soncem razgreto Ljubljano pred Kino Šiška zvabil najprej koncert post pop in traperja Gregorja Kocijančiča, frontmana dua YGT, pod imenom Tsujigiri. Njegov prvi nastop pod tem projektom je žal zaznamovalo nekaj tehničnih težav, a mu je vseeno uspelo splavati iz nerodnosti ter nam odrepati in odpeti nekaj pesmi iz njegovega prihajajočega albuma. Sključen nad mikrofon je izgledal kot futuristični romantik na svojem prvem branju poezije, ki jo za večji emocionalni afekt pošilja skozi efekte. Z ozirom na tematiko njegovih pesmi, ki obsegajo po večini ljubezen in svetobolje, se zdi primerjava tudi konceptualno logična, a nekako ne prepriča, da je stvar poleg produkcije futuristično podkovana. Za konec sta na oder prišla tudi Dacho in Tunja iz Matter, s katerima je Kocijančič lansko leto izdal skupen album Testament ljubezni, s katerega so zarepali še zadnji komad Tsujigirijevega krstnega nastopa.

Atmosfera odprtega prostora s premorom ni utrpela nikakršnega padca. Prišlo je še več ljudi, tako znotraj kot izven ograje, na oder pa je stopil hrvaški traper Z++. Njegov nastop je krasila večna balkanska sproščenost in večji stik s publiko, ki ga je pri Tsujigiriju nekoliko manjkalo. Z++ je skozi koncert lahkotno zletel, repal je vseskozi, imel zavidljive pesniške izpade in nas prepričal, da se zaguncamo na stolih. Poskočnejšemu koncertu osiješkega reperja je vseeno primanjkovalo energičnosti, ki jo terja večino izvajalčevih komadov, za polni efekt glasbe. A ljudem pred odrom je bilo pač ukazano sedeti, kar v kontekstu koncerta pomeni omejen prenos med publiko in nastopajočim. Kljub temu se je že z naslednjim koncertom ta omejitev preprosto porušila. 

Z nastopom so nas kolektivno iz sedenja na ritih dvignili SBO, ki so si s koncertom prislužili interpretacijo imena v smislu Sodobni bizarni odfuk. S svojo sedaj že bolj dodelano prezenco, ki ne bazira samo na preprostem norem teku naokoli – čeprav je bilo vključeno tudi to – so gručo ljudi pripravili do plesa in skupnega vpitja njihovih besedil. Njihov produkcijsko dopolnjen zadnji album Trans je narekoval zvočno plat, kar je tudi ostalim – starejšim komadom – dalo novo svežino. Neprestani vokali so pesmim dodajali razgibanost, ki je vsem poslušalcem dinamizirala tudi telesa. Publiko so držali napeto, blizu in na nogah do konca koncerta. 

Tretji dan festivala Ment je krasilo enako poletno vreme, ki je vzdušje prejšnjega dneva le obdržalo, kot je beton obdržal toploto sonca. Za razliko od drugega traperskega dneva je tretji ponujal bolj old school in levosučno estetiko hiphopa. Najprej se nam je obetal set mladega beatmakerja Niksona. Mladenič, ki le izpopolnjuje svojo obrt, je predstavil dramatičenbreakbeaterski set poln IDM-a in eksperimentalnejše elektronike, v miljeju Venetian snares ter hitrejšega hiphopa. V svoji beri komadov je iskal zanimive možnosti za kratko eksperimentiranje in dolgoročno spajanje zvokov v eno kontinuirano celoto. Prav tako se ni ritmično spozabil in skozi prehode ohranjal z grooveom podkrepljeno povezavo breakov in beatov, kar je lepo povezalo cel set. Na koncu je aplavzu odzdravil s tihim sklepom rok. 

Predzadnja je v recenzentovi dotični koncertni kronologiji letošnjega festivala Ment nastopila Žena. Še drugi izmed debitantskih nastopov, tokrat mlade ljubljanske reperke, je zavil v vode feel-good repa. Z nekakšno mešanico old school pristopa do lirike in nekaj baladami ter ljubezenskimi pesmimi je Žena nastopila razigrano in pripravljeno. Sosledje rim je dobro sestavljala, podlage starošolskega boombapa in novodobnejšega pljuvaškega trapa ji je zalagal Erak, ki se mu je dvakrat ugasnil zvok. V tretje je šlo rado, a je Žena vseeno v brezzvočju našla čas za nekaj a cappella komadov, katere je na suho impresivno odpljuvala. Čeprav je tekstovno večinoma ostala na tematikah ljubezni in njenih zvitih igricah, sta sredino koncerta z uporniško tematiko popestrila njen kolega-frend Janči in mariborski fotr Emkej. Po njunem odhodu je zarepala še nekaj komadov, med drugim tudi dobro poznan Kesimi, ter s tem imenitno zaključila debitantski nastop.

Koncertni večer je zaključil bend reperja Vazza, imenovan Vazz live. Nedvomno vodilni reper nove domače generacije, ki po svoji relativni izvirnosti izstopa od ostalih traperskih smernic, ki jih zastavljajo njegovi sodobniki. Z mešanjem vplivov – od jazza do boombapa – in pisanjem metaforičnih, a hkrati dostopnih besedil, je Vazz prav tista zlata sredina umetniške globine in zabave, ki jo posameznik potrebuje po dolgočasnem zaprtju. Za hardcore rep puriste, ki se znajdejo na njegovem koncertu, bo rahel šok morda povzročila nekakšna rokerska tendenca njegovega nastopa. Ta je na tokratnem performansu prišla najbolj do izraza pri novem komadu Neskončno dolgi objemi, ki ga je Vazz pred kratkim izdal z Manco Trampuš, pevko in kitaristko benda Koala Voice. Tako kot dan prej se je tudi tretji dan na koncu vstalo in plesalo, na moshpite pa bomo rabili še počakati. 

Težko je oceniti, kolikšen del pozitivnega doživetja je vredno pripisati glasbi sami in kolikšen del je preprosto veselje zaradi obiska koncerta. Seveda sta oba aspekta tega konca tedna pripomogla k evforiji in pozitivi, zbrani na ploščadi pred Kinom Šiška. Med publiko in nastopajočimi je kraljevala skupna želja po koncertnem doživetju. Ment je z izbiro nove up and coming generacije slovenskega hiphopa, ki bo v optimističnem nadaljevanju svojih karier nedvomno postala nujen del scene, pred nas postavil obilico svežega talenta. Tak, ki še ni utrujen in ki je željan samopredstavitve.