Stara mestna elektrarna, Ljubljana, prenos preko YouTube kanala Zavoda Sploh, 31. 3.–1. 4. 2021

Cenjeno poslušalstvo, pozdravljeni v drugem dnevu festivala Neposlušno skozi oči oziroma ušesa recenzenta. Festival se je odvijal od 30. marca do 1. aprila v Stari mestni elektrarni, organiziral pa ga je Zavod Sploh. Če ste poslušali včerajšnjo recenzijo prvega dne festivala, ki jo je napisal Andrej Pervanje, ali vam delovanje Zavoda Sploh ni tuje, si verjetno že predstavljate, da gre pri Neposlušnem predvsem za eksperimentalno in improvizirano glasbo. 

Drugi večer festivala so bile zasedbe kurirane enako kot dan prej. Nastopili so trije kvarteti s po tremi inštrumentalisti, dodatni, četrti član vsake zasedbe pa je bil svojevrstni zvočni raziskovalec oziroma raziskovalka z bolj električno napajanimi inštrumenti. Kurator festivala Tomaž Grom je kot rdečo nit letošnjega festivala izpostavil umestitev ustvarjalcev, delujočih izven izključno improvizacijske scene, v kombinirane zasedbe. Festival do neke mere s tem v ospredje postavlja odnos med improvizacijo in drugimi zvočnimi umetnostmi, kar se je seveda najbolj izkazalo na ravni samih zasedb. 

V prvi postavi so igrali Zlatko Kaučič, Rok Zalokar, Ana Kravanja in Andrej Kobal. Že zgolj ob navedbi teh imen si težko predstavljamo, da bi lahko bil takšen koncert podpovprečen. Skozi poslušanje je bilo mogoče razbrati visoko raven komunikacije in spoštovanja med ustvarjalci. Ti so med sabo razvijali različne teksturne in motivične ideje, obenem pa si puščali veliko prostora tudi za vpeljevanje novih. Če bi kilometrina glasbenikov v kakšnem drugem žanru bila platforma za njihov egotrip, se zdi, da v improvizirani glasbi pred njim varuje ravno izkušenost. 

Ustvarjalci so dobrih 40 minut igrali resno in strastno. Prav tako jih ni bilo strah kreativnega tveganja, kar ni bila specifika le dotičnega koncerta, temveč celotnega festivala. Pomembno je izpostaviti tudi dejstvo, da vsak glasbenik v zasedbo vstopa z izrazito osebnostjo, ki je nedvomno idiosinkratična, vendar jo pogosto morda lahko pripišemo zgolj inštrumentu. Spremembe v slišnem potem lahko pripišemo spremembam zvena posameznega inštrumenta in njegovega odnosa do ostalih glasbil, vendar bi se morali po mnenju recenzenta bolj osredotočati na zven posamezne osebnosti. 

Naslednjo zasedbo so sestavljali Ida Hiršenfelder oziroma BeepBlip,Boštjan Simon, Drago Ivanuša in Vid Drašler. Razpoloženje se je ponastavilo in se razvilo v drugo smer kot pri prvem koncertu. Vsak izmed sodelujočih je skupaj z drugimi člani zasedbe sprejemal kreativne odločitve, ki so glasbo peljale v določeno smer. Ta je bila vsebinsko bolj melodična kot pri prvem koncertu, vodilo pa jo je Simonovo in Ivanušino izmenjevanje in razvijanje motivov. Na trenutke so se ustvarjalci odločili za popolno tišino, iz katere so nato pletli nove ideje, znotraj katerih so se inštrumentalisti prepletali z industrialnimi zvoki Beepblip.

Zadnji koncert drugega dne festivala pa so izvedli Andrej Fon, Bojan Krhlanko, Blaž Božič in Jošt Drašler. Za razliko od prejšnjega je bil ta ponovno nabit z energijo. Prav tako je imela glasba določen podton norosti, toda v pozitivnem smislu, kot nekakšna otroška kaotična raziskovalnost. K temu je morda pripomoglo tudi Božičevo semplanje govorjenih fraz ali Krhlankovo igranje bobnov z nogami. Vendar so takšni trenutki norosti ponovno odraz različnih osebnosti in improvizacije platforme, ki zahteva prilagajanje, ne pa tudi podreditve okolju. 

Barvitost osebnosti različnih izvajalcev se je še dodatno pokazala tretji dan festivala, ko so nastopali skoraj vsi sodelujoči z nekaj izjemami. Kaučiča je recimo zamenjal Žiga Ipavec, v grobem pa so bili prisotni vsi. Posedeni so bili v krog in igrali v dvojicah vzdolž kroga. Ob vsaki menjavi improvizacijskega dueta pa so zaigrali vsi naenkrat. Vsak je s svojimi izkušnjami, estetiko in osebnostjo skupaj s partnerjem na desni ali levi glasbo peljal naprej. Neprestano se je razvijalo tudi vzdušje, od dueta bobnov v enem trenutku, do drugega, ko sta igrala BeepBlip in Borka, kar je odprlo majhno zvočno okno presenečenja. Po obratu kroga so v glasbo začeli vstopati vsi sodelujoči, kar se je stopnjevalo v ogromno skupinsko improvizacijo, ki se je naposled končala ob zatemnitvi. 

V splošnem se je kuriranje mešanih zasedb izkazalo za plodovito, z edinstvenimi zvočnimi značilnostmi. Z združevanjem različnih scen festival prav tako kljubuje idejam purizma znotraj žanrskih okvirov. Festival Neposlušno je tako ponovno opravil svoje poslanstvo, ki je po eni strani tour de force lokalne improvizacijske scene, po drugi strani pa poklon dediščini improvizirane glasbe v Evropi in njeno nadaljevanje.