Kreativna cona Šiška, 20. 11. 2015

Letošnji festival Sonica nam je zopet prinesel raznolik izbor soničnih raziskovalcev, ki so nam skozi boljši del novembra dodobra razširili glasbena obzorja. Eden izmed nedvomnih vrhuncev je bil tudi petkov nastop novozelandskega producenta Fisa, ki je v domačnem okolju Kreativne cone Šiška pretresel meje elektronskega glasbenega izraza in izzival našo percepcijo resničnosti. 

Večer je po uvodnem setu v ožjem krogu zgodnjih obiskovalcev začel TizTiz in s prefinjenim prepletanjem delikatnih beatov ustvarjal večplastne ritme, ki so skozi premišljene progresije simpatično prehajali med osredotočeno plesnostjo in nekoliko svobodnejšimi ritmičnimi formami. Za njim je Christian Kroupa svoj set usmeril k nekoliko abstraktnejšim kompozicijam, v katerem so številne detajlirane teksture zgradile umirjeno, a učinkovito ambientalno celoto, ki je zapolnila prijetno majhen prostor in v svoji enovitosti navidez zaobjela tudi vztrajni klepet. Tako ustvarjeno zamaknjeno vzdušje je postopoma opremil še z odrezavimi beati, bučnimi basi in strateško umeščenimi tišinami ter glasbo tako postopoma usmeril v danem festivalu ter pričakovanem duhu večera primerno smer.

Ko je na vrsto prišel Fis, je do takrat še vedno živahen klepet preglasil tako s samo glasnostjo kot tudi z neizpodbitno prezenco svoje glasbe, ki je tako fizično kot psihično prevzela prostor. Iz vseobsegajoče sonične gmote smo kmalu lahko izluščili različne, navidez ritmično neusklajene elemente, ki so se pred nami dozdevoma spontano razvijali v nekakšno biomehanično formo. A čeprav smo le stežka sledili različnim prepletenim ritmom, so nas njihovi z reverbom nasičeni sonični valovi nadzorovali z nekakšno apatično agresijo ali raje kontemplativno mogočnostjo, ki smo ji nato docela nemočno podlegli. Težko bi sicer govorili o plesnosti, a njegova glasba po svoje kljub temu vzpostavlja nekakšno korporealno hipnozo, nekakšno omnifrekvenčno imerzivnost, ki je pod številnimi plastmi raziskujoče kakofonije verjetno ostala še od njegovih že davno prebavljenih tehnoidnih in drum and bassovskih osnov, še vedno prisotnih v njegovem edinstveno samosvojem zvočnem karakterju. Ta je zaradi svoje celovite izdelanosti že dolgo pred letošnjim prvencem zbudil zanimanje svetovnega podtalja in s svojim nastopom v zadnjih letih počastil številne prominentne sonično drzne festivale, med katere vedno očitneje spada tudi Sonica.

Fisova glasba, ki bi jo lahko hkrati opisali kot zvok kozmičnih premikov, distorziranega razburkanega morja ali elektrificirane organskosti, v svojem nezmotljivem odnosu z naravo stremi k neposrednemu izrazu, nekakšnemu neokrnjenemu čustvenemu izlivu, ki skozi najabstraktnejši, glasbeni medij na dan privre v vsej naravi lastni pristnosti. Zdi se, da vsi ritmični, kompozicijski in žanrski okvirji razpadejo pred navidezno instinktivnostjo, ki se v resnici večinoma na vse pretege izogiba izraziti repeticiji ter tako vzpostavlja iluzijo konstantnega gibanja, ki jo mestoma grobo prekinejo redke očitnejše melodične fraze. Morda lahko do tovrstne dozdevne svobode paradoksalno pridemo le z izrazitimi omejitvami, a verjetno se Fis s tovrstnimi vprašanji niti ne obremenjuje. Soočen z zavedanjem prostranosti mogočih izrazov stoično raziskuje mnoštvo idej, ki jih po nekakšni interni logiki lahkotno spaja v brezmejno enost in nas tako pripravi do celovite potopitve.

Že po kakih slabih štiridesetih minutah je ravno dodobra vzpostavljeno sonično pokrajino zamenjal iskren in bučen aplavz, pospremljen z grenkim priokusom boleče prekratkega nastopa. Ta nam je tudi skozi preostanek veliko plesnejšega, z basovskimi odvodi opremljenega večera ostal nekje v mislih in se bo verjetno še dolgo pretakal po našem drobovju.