* foto: Jaka Ceglar

Gala Hala, 11. 1. 2017

Po čustveno in fizično izčrpavajočem decembru ter primerno dolgočasnem prvem januarskem tednu vsaj v drugem tednu novega leta dogodkov ni manjkalo. V poplavi kulturnih (predvsem galerijskih) dogajanj tistega dne se je prvi Domorodni četrtek leta 2018 celo malo izgubil in morda tu tudi tiči razlog za to, da je bila Gala hala 11. januarja bolj srednje zapolnjena.

Ob deseti uri se je pred metelkovskim klubom prestopalo precej malo ljudi, dvorana pa je samevala v temi. Pripetil se je namreč tehnični zaplet z vizualijami, ki naj bi jih priskrbela Liara T'Soni. Med čakanjem na rešitev pa se je pred Gala halo zbrala zgledna množica ljudi, med katero je završala informacija, da bo Gašper Torkar s svojim nastopom pričel ob enajstih.

Projekcije so bile odpovedane in ob enajstih je dvorana padla v temo. Poslušalstvo je lastni dih sinhroniziralo z globokim dihom Passage, prve skladbe s Torkarjevega kratkometražca Dreams of Others. Ob premiku v skrajni desni kot ozadja dvorane je recenzentka prvič v večeru začutila fizičnost globokega basa – elementa, ki ga je Gašper v nastop umeščal s precizno taktnostjo. Kot v njegovi glasbeni izdaji, pisani besedi ali v ostalih projektih, ki se jih loteva, je tudi v njegovem nastopu v živo močno prisoten element naracije. In ko Torkar pripoveduje, vodi. Z vodenjem poslušalcu daje in odvzema ... Z dotičnim performansom je občinstvo pahnil v podaljšan trenutek samorefleksije. Ta je precej bolj nasičena s tesnobo kot s katarzo, četudi se mračni momenti dovoljkrat razvežejo v hipno pomirjenost, da občinstvo lahko zadiha in se pripravi na nov val žgočih zvokov.

Že omenjena taktnost umeščanja nizkotonskih segmentov vnaša v poslušalca razcep – močnih vibracij, ki masirajo notranje organe, težko ne povežemo s plesno dinamiko, a se konceptualni kontekst plošče in družbeno politične okoliščine, ki jih ta nagovarja, ne ujemajo ravno z brezsramnim razgibavanjem pod odrom. Kljub temu, da je bila vidljivost v Gala hali na ta četrtkov večer zminimizirana, je res le redkokdo resnično sproščeno razmetaval ude. Pri Torkarjevi glasbi in njegovem nastopu gre torej očitno za neke vrste notranji boj, ki ni pogojen z občutkom brezsramnosti pred neznanci v klubu, temveč z ustreznostjo akta plesa in vsemi konotacijami, ki jih ta prinaša.

Nad subtilnejšimi premiki telesa torej dominira miselni proces, v katerega nas pahne Torkar. Krajine, ki jih slika, brišejo mejo med organskim in umetnim, med mojim in tvojim, med prej in potem. Morda bi se bilo na tej točki smiselno vprašati, kakšno razliko v občutju bi v takšnem kontekstu lahko ustvarili futuristični digitalni kolaži Liare T'Soni. Tema je v prostor namreč vnesla določen fokus in mir, ki sta subtilno osvetljenemu Gašperju gotovo vsaj malo pomagala pri - sicer samozavestnem - vodenju občinstva. In čeprav Liarine vizualije prinašajo precej podobnih vprašanj kot Torkarjeva glasba in prav tako brišejo meje med naštetimi vtisi nasprotij, se je težko otresti občutka, da bi svetloba projektorja ali kakršenkoli barvni element hitro razblinil introspekcijo, ki je bila pod Gašperjevo taktirko v četrtek neizogibna.

Torkar svojega prvenca v Ljubljani še ni veliko predstavljal, zato morda preseneča, da je nastop spremilo že nekaj novih komadov. Najbrž je to le smiselna poteza, saj je tako koncertna predstavitev njegovega 25 minutnega prvenca Dreams of Others lahko zaživela v polnejšem trajanju. Po slabih 40 minutah je bilo naših kolektivno-individualnih sanj in sanjarjenj konec, med vsesplošnim odobravanjem in pohvalami pa je bilo moč zaslediti zgolj eno osamljeno negativno kritiko – da bi nastop lahko trajal dlje.