Kino Šiška, 8. 4. 2014

Forever Lost! Nič drugega nismo kot to. Izgubljeni v tem svetu, nihče in nič, mikrobi, umeščeni v neskončnost vesoljskega prostora in časa. Kino Šiška so že tretjič v zadnjih treh letih, tokrat celo na isti datum kot leta 2011, obiskali irski post rock inštrumentalisti God Is an Astronaut. Na sceni so že dobrih deset let, kljub naslovu njihovega prvenca The End of the Beggining, ki sugerira konec, letošnja turneja pa služi predvsem kot prezentacija lanskega, že sedmega albuma Origins. Radovednost okoli tega, ali je bog res astronavt ali le nadpovprečni Irec, je na stopnišče Katedrale prignala zajetno število parov ušes in oči. Na oko bi lahko rekli, da je bila na pol polna ali na pol prazna, obe trditvi pa bi držali vodo. Vsekakor pa častilci astronavtskega boga niso gnetli svojih teles enega ob drugega. Spekter pričakovanj je vseboval potapljanje v sanje, post rock katarzo in očiščenje od vsakdanjih življenjskih navlak, smeti.

God Is an Astronaut, ki so že v preteklosti postavljali mistiko na piedestal, so postregli z zajetno dozo atmosferičnega soniciranja, ki pa je bilo prikrajšano za pričakovane, a izostale, pestrejše vizualne efekte, ki naj bi vključevali video zid, rafalno stroboskopiranje in dim. Kjer je dim, je tudi ogenj, ki na novem albumu Origins še vedno tli, čeprav se zdi, da so God Is an Astronaut svoja nebesa dosegli že leta 2005 z drugim albumom All Is Violent, All Is Bright. Epske zvezde stalnice z njega so najmočneje svetile tudi na koncertu. Zvezdni prah so posuli z istoimenskim hitom, ki se podzavestno razvija v stanje rapid eye movementa, s plesnim Fire Flies and Empty Skies in z že na začetku omenjenim klavirskim Forever Lost, s poezijo vedno izgubljenih, glazirano z melodično sanjsko kitaro. 

Mati Kinsella ima sinova dvojčka - eden je delaven basist, drugi pa kitarist pozerske sorte, ki je bil v odsotnosti petega člana dodatno obremenjen s klaviaturami, matricami in sintetizatorji. Poleg tega je skrbel še za komunikacijo s publiko, jo podžigal in vseskozi s prstom kazal visoko v strop – najbrž v boga. Osrednje mesto je imel frontmen Gazz Carr s kjurovsko razpoloženo melodično kitaro. Ostali albumi so bili zastopani enakomerno, v inštrumentalnem muziciranju pa je bilo slišati okruške skal, ki so posledica kolizije dveh svetov – nemirnega atlantsko modrega in mirnega irsko zelenega. Na  večnem prepihu butajo valovi enega v telo drugega, zmaga pa na videz krhkejši, a dolgoročno vztrajnejši. God Is an Astronaut  so iz krhkih posameznih delov lepili čvrsto sestavljanko.  Mistični napoj a la Cocteau Twins, ki so ga zasladile še halucinirajoče klaviature in momenti simfoničnosti islandskih Sigur Rós, je na momente pregrobo pretrgalo spletkarjenje sintetizatorjev, kar je imelo za posledico čudne prehode v komadih. Ti se stopnjevalno razvijajo do vrhunca, nato pa se izbruhana gmota počasi ohlaja. Prav ti eruptivni deli, ki so posledica treska zvočnih svetov temelječega na množici efektov, so njihovo najmočnejše orožje, ki pa se po drugi strani blešči ravno zaradi uvodnega, nežnejšega poliranja.  Janga brez jina ni, tudi sence ne brez svetlobe. Igra kontrastov. Senca inštrumentov so tudi ambientalni vokali, ki se z njimi prekrivajo, so njihov odmev in ne zapeto besedilo. Med novimi komadi, ki jih karakterizira sprememba zvoka, saj so žal tipke dobile prednost pred strunami, velja v izložbo postaviti kaskadno razvijajočega se Red Moon Lagoon. 

Konec koncev - God Is an Astronaut so eden tistih bendov, ki v živo ne dosežejo tistega, kar so dokumentirali na mrtvo. Huronskega navdušenja ni bilo. Kemija s publiko je bila zreducirana na običajno aplavdiranje, do ekstaze, katarze in srečanja z bogom, kaj šele z astronavtom, ki je pogostejši pojav, pa ni prišlo. Oksimoronsko rečeno je bila repetitivnost preveč ponavljajoča, struktura komadov pa preveč predvidljiva.