Križanke, 24. 7. 2016

Foto: Matevž Čebašek

24. julij je bil letos tisti dan, okrog katerega je kul mladina načrtovala svoje ljubljansko poletje. V nedeljo se je na oder Križank po dveh letih namreč vrnil izgubljeni sin slovenske elektronike in ob pomoči podpornih aktov soparno atmosfero neusmiljeno prebodel s sodobno plesno glasbo.

Ko je poleti leta 2014 Gramatik promoviral široko všečni album The Age of Reason, je zanj morda pri nas vladalo celo še večje zanimanje kot zdaj, ko leti na krilih bolj raperske plošče Epigram. Vstopnice zdaj niso bile razgrabljene tako hitro kot prejšnjič, a so bile Križanke na koncu spet polne, celoten dogodek pa je spet deloval kot nekaj, kar bi bilo škoda zamuditi. Delno tudi zaradi dobro izbranih prednastopajočih.

Z Gramatikom se pri nas v istih stavkih včasih pojavlja Blaž, ki prav tako izhaja iz t. i. primorske elektronske scene, a zvočno stoji precej stran od starejšega kolega, saj je hkrati bolj IDM-ovsko ambientalen in bolj beatovski. Medtem ko je Gramatikova glasba pogosto kot ustvarjena za brezskrbna poletja, Blaževe spremembe ritma skoraj ustvarjajo učinek vrtoglavice, k temu pa pripomore tudi njegova nebrzdana odrska prezenca. V nedeljo smo ga videli v zelo dobri izvedbi, opremljenega z vizualijami in poskakujočega ob nepredvidljivih melodijah vse od novejšega hita Cloudboy pa do Sexy Anime s prve plošče, h kateri se je presenetljivo veliko vračal. Njegov nastop je tokrat popestrila čelistka, ki je v živo izvedla nekatere res lepe melodije Blaževih kompozicij, ob koncu pa še basist, ki je uspešno pariral Blaževi energiji in z njim odigral tudi novi single Bee. Ta je morda Blaževa najbolj plesna stvaritev doslej, še močneje pa bo morda pičila v kakšnem temačnem klubu sredi noči, ko bo še glasnost na pravi jakosti in bo zbrana množica na Blaža bolj pripravljena.

Že bolj je bila pripravljena na pacifiški flow in na beatfisting, ki je sledil, ko je avditorij že začela ovijati tema. Matter je po Gramatiku morda naslednja slovenska zgodba o uspehu internetnega promoviranja glasbe, a je na nek način še bolj nišna in polarizirajoča. Tako kot pri Gramatiku je tudi uspeh Matter marsikomu nedoumljiv, najboljši načini za preverjanje upravičenosti hajpa pa so vedno živi nastopi. Tudi v nedeljo je pri spevnih nesmislih 1000 kristalov, live ljubljenke Sophie in predvsem Safarija občinstvo vneto pelo zraven in je bil že s tem ustvarjen redko viden alter skupnostni moment. Poleg tega se je spet izkazalo, da Matter že dolgo niso več le Meduze in da so slednje zdaj le še en hit komad, tokrat predstavljen že zelo zgodaj v setu. Tunja in Dacho sta tudi pred veliko množico svoje asonance pljuvala zbrano in samozavestno, Levanael pa je razen kratkih, hecnih spodrsljajev spretno menjal beate in zaradi časovne stiske ustvarjal krajše verzije komadov, ki so tekli drug v drugega.

Stvari na velikem odru tako niso mogle doseči religioznih razsežnosti majskega nastopa v Kudu in tudi eksperimentiranje z manj udarnimi komadi, kot sta npr. Polna pljuča in Velik njega, morda ni bilo idealna izbira za tovrstni nastop, a Matter nikoli ni le glasba. Esenca Matter se skriva drugje, morda v njihovem nalezljivem zajebantskem swag pristopu. V njihovih jointih, v njihovih chainih in predvsem v naključnih citatih iz njihovih besedil, ki jih mimogrede slišiš po ljubljanskih ulicah in jih boš zdaj morda še pogosteje. Konec njihovega seta je pred odrom dočakala že velika množica, a se skandiranje ''Kamnik folija'' peščice poznavalcev v prvih vrstah kljub temu ni razširilo, ograje pa so se že začeli oprijemati goreči fani Gramatika.

Uspeh Gramatikovega seta pa pravzaprav nikoli ni bil pod vprašajem. Primorec je pred lepimi abstraktnimi vizualijami v nedeljo več kot dve uri miksal svoje in tuje komade, z basi pretresal Križanke in okolico ter ob tem bolj ali manj uspeval držati pozornost občinstva. Začetek z novim komadom Satoshi Nakamoto in z nekaj starejšimi hiti je še držal stik z Gramovo značilno electro swing sproščenostjo, a so že tu v živo veliko vlogo igrali dub vložki. Ljudi še vedno instantno razvname tudi komad Torture z značilnim kitarskim riffom, ki ga je proizvajal Andrew Block, skozi celoten koncert zanesljiv kitarski podaljšek Gramatikovih elektronskih linij. Pri The Drink is Called Rakija je s svojo kitaro nastopil še primorski virtuoz Teo Collori, sicer pa so bili sinoči ta in podobni komadi redki primeri swing in funk zvoka, ki je Gramatiku vsaj pri nas sploh prinesel takšno popularnost. Slednjo morda prinaša že to, da te pesmi ljudski, Balkan melos zajemajo skozi sodobno elektroniko, poleg tega pa mnogim odgovarja lenoben, neagresiven zvok brez resne ostrine, a s še dovolj aranžmajskimi presenečenji, da pritegne pozornost.

Proti koncu seta je Gramatik vse bolj vrtel manj osebno zaznamovan, a pravi, agresiven dubstep s primesmi trapa z vrhuncem v povsem zadnji pesmi, War of Currents. Vmes je set vsaj malce izgubil na intenziteti, kar se je dalo slutiti po migracijah do preddverja, a se Gramatik na srečo ni nikoli za dolgo ustalil na enem zvoku. Set je med drugim popestril tudi z remiksi Mobyja in Skrillexa, Križanke pa je morda še učinkoviteje vrgel v zrak z We Are Your Friends francoskega dua Justice. Vse to so stvari, ki ne presenečajo, saj jih Gramatik v svoj set na tekoči turneji vklaplja redno in niti ne kažejo poznavalskega, alternativnega okusa za glasbo, v nedeljskem kontekstu pa so vseeno služile svojemu namenu. Po tihem smo morda spet pričakovali gostovanje N'toka, še bolj optimistični bi pri Eat Liver! upali na vsaj koga iz Laibach, a je bilo kar hitro videti, da gre set v drugo, bolj univerzalno EDM-smer.

Ko je Gramatik množico utrujeno in prepoteno prepustil lenobnemu ponedeljku, se je zdelo, da kljub temu domov nihče ne odhaja razočaran. Še ravno dovolj je samosvoj in inovativen, da izstopa od povprečnega elektronskega zabavljaštva, ob tem pa ga spremlja ogromno zvestih fanov, ki mu bodo najbrž sledili tudi ob zvočnih osvežitvah in bodo njegove koncerte še naprej spreminjali v odmevne družbene dogodke. Ni razloga, da ne bi čez leto ali dve Križanke padle še tretjič.