Klub gromka, Ljubljana, 7. 6. 2019

V klubu Gromka deluje lepo število kolektivov in eden izmed njih je duet Kvlt Ov Seitan Booking. Dvojica, kot piše v opisu na njuni uradni Facebook strani, organizira predvsem dogodke z underground metal, HC in punk bendi, a odprta sta tudi za druge žanre. Vendar to ni vse – natančno branje kaže, da Kvlt ni aktiven samo na področju promocije underground bendov, temveč tudi načina življenja, ki ne bi škodil živim bitjem. Geslo aktiva je respect life, worship heavy music, sacrifice nothing, kar se je bolj ali manj pokazalo tudi v sklopu njihovih enajstih do sedaj organiziranih dogodkov oziroma, kot sama pravita, ritvalov. No, 12. po vrsti je bil nekaj posebnega – poleg imena Grand Ritval: Za živali! je ponudil tudi častivreden namen, namreč zbiranje sredstev za Nikino prijazno vas oziroma Zavod Nikina prijazna vas, ki je nastal z namenom ozaveščanja, izmenjave znanj in izkušenj s področja zdrave prehrane, odnosa do planeta in o tem, kako najbolje poskrbeti za prihajajoče rodove. Omenjeni benefit, ki se je zgodil v Gromki v petek, 7. junija, na srečo ni bil organiziran zaradi težav, ki bi morebiti zadele omenjeni zavod, temveč kot kronanje tistega, kar Kvlt Ov Seitan booking promovirata ves čas.

Čeprav je šlo tokrat za dvodnevni dogodek, se bomo v današnji recenziji osredotočili zgolj na prvi dan, ki je bil koncertno obarvan. Več kot 200-glava množica je v petek prišla na svoj račun s petimi odličnimi bendi, ki so žanrsko precej različni, a so vsaj glede veganstva in underground etike oziroma določene iskrenosti več kot povezani.

Koncert so odprli Natt oziroma noč, novonastali mračni kvartet, ki je začel delovati oktobra lani. Bend sam pravi, da igra epski crust, ki črpa iz metala, punka, hardcora in darkwavea, kar je lepo zajeto v treh komadih, ki so jih do danes predstavili na YouTubu, do izraza pa zares pride predvsem na odru. Čeprav je bil to bendov debitantski nastop, je kvartet odpičil, kot se šika. Epski crust v glasbenem smislu deluje kot miks bendov a la Archivist in Amebix, a namesto na prežvečen d-beat stavi na močan groove, ki ga trdno drži brazilski bobnar Joao. Njegova ritmična podlaga spominja na prav tisti brazilski groove, kakršnega je v svet ekstremne glasbe lansiral Igor Cavalera v poznejšem času Sepulture in ki ga zdaj tako dobro izvaja trenutni Sepulturin bobnar Eloy Casagrande. Boben, ki stavi na raznolike plemenske ritme, odlično sodeluje s kitarama Primoža in Grege, ki sta mračni, a melodični, epsko zasanjani ter surovi in močni, ki s toni slikata prizor noči v spokoju pokrajine mrtve po apokalipsi. Duh te pokrajine zajema res grmeč, a presenetljivo jasen in čist bas, ki ga igra Dan iz Đornate in tudi z Natt Dan ne odstopa od svojega res dobrega načina igranja. Temu dodajte še na prvi posluh oddaljen, tuleč vokal, ki se ga ne bi bal noben kaskadski black metal band, in razumeli boste, kaj smo v petek videli in slišali. Brez pretenzij, samo udarno in iskreno. Debitantski nastop kaže, da bend več kot obeta, odziv že velikoštevilne publike pa je to samo potrdil.

Nato so oder zasedli Golliwog, ki so na sceni že dolgo znani ne le po svojem melodičnem, čeprav zadnje čase vse bolj surovem in precej bolj divjem hardcoru, temveč tudi po svojem vseprisotnem aktivizmu. Če obstaja bend, ki živi in diha to, o čemer piše, potem je to Golliwog, ki je tudi v petek še enkrat poudaril svoja anti-korporativna, anti-politična, anti-vojna, anti-vse-kar-škoduje-tako-ljudem-kot-živalim sporočila, podprta z res udarno glasbo. Kot zapisano, so Golliwog žgali na polno in neusmiljeno. Dvojni vokalni napad Saše in Mateja super dopolnjuje melodične pasaže, podložene z res ubijalsko ritmično sekcijo. Lahko je trditi, da tako udarnega bobnarja v tem prostoru že dolgo ni bilo. Vse skupaj je sčasoma morda začelo zveneti enolično in tudi dvorana se je rahlo spraznila, a Golliwog to ni ustavilo. In prav je tako!

Tretji bend je bil malce nenavaden izbor, saj je šlo za tradicionalno zveneče heavy metalce SkyEye, ki po mnenju recenzenta trenutno veljajo za enega tukajšnjih najboljših heavy metal bendov, kar so dokazali tako s prvencem Digital God, kot tudi s številnimi koncerti. Kvintet stavi na galopirajoči miks ameriškega power metala in Novega vala britanskega heavy metala, ki najbolj spominja na zgodnje Iron Maiden, čemur seveda v veliki meri botruje vokalist Jan Leščanec, ki zveni kot Bruce Dickinson. Bend je v petek vidno izstopal in videlo se je, da Gromkina publika ni tako vajena takšnih bendov, a nič ne de – bendu so dali priložnost in dobili veliko nazaj. Poleg klasičnega repertoarja so mladeniči predstavili tudi novo pesem Detonate, ki bo izšla na novem albumu naslednje leto. Morda se je edini nerodni trenutek nastopa pripetil, ko je vokalist poudaril, da so z razlogom na odru tega dogodka, saj sta kitarist Grega in bobnar Jure že vrsto let vegana, basist Primož pa je vsaj vegetarijanec. Nerodno in nepotrebno izjavo na stran, SkyEye so bili odličen izbor – marsikak metalec je petkov ritval obiskal prav zaradi njih.

A večer gotovo ne bi bil popoln brez Pakt, ki so odpičili hiter, energičen in glede na predhodne bende precej kratek set, v katerem so brez pretiranega pridiganja z odra predstavili svoje poglede na svet. V bistvu je bil to en velik plus koncerta – kljub temu, da marsikdaj kak bend ne more mimo pridigal svojih pogledov na svet ali razlaganja svojih pesmi kot takih, kar marsikateri gledalec sprejme ravnodušno in se zadere špilej!, čez nekaj časa pa benti, da mu pridigajo z odra (…), no, kljub temu je v petek zvečer šel brez tega. Kdor se je vsaj malo pozanimal, mu ali ji je bilo jasno, kakšen je namen koncerta, in vsaj po številu prodanih kart, česar izkupiček je šel v celoti za Nikino prijazno vas, je bila misija uspešna. Govorila je glasba, kar je med vsemi bendi najbolj zgovorno odkričal prav zaključni kvintet, The Canyon Observer.

Kanjoni so igrali predvsem pesmi z najnovejšega albuma Nøll, kljub majhnosti Gromke pa so spet s pomočjo megle, stroboskopov in mogočnega zvočnega zidu ustvarili iluzijo ogromnega prostora, v katerem te nihče ne sliši kričati, saj to namesto tebe počne vokalist Matic, ki deluje, kot bi skušal preglasiti zvočni zid, ki ga ustvarjajo strunarji Mikla, Gašper in Nik. The Canyon Observer res ne šparajo z decibeli – brez težav bi lahko tekmovali celo s kakšnimi Sunn O))), s tem, da v vsem tem hrupu zlahka izvajajo dinamične in zanimive glasbene tektonske premike. Odločitev povabiti prav njih na oder Gromke kot zadnji bend, je bila fantastična. In vsakd, ki je preživel njihov ritval, je to potrdil z ogromnim nasmehom na obrazu.

Ogromen nasmeh na obrazu pa sta imela tudi Klemen in Sanja, ki tvorita Kvlt Ov Seitan Booking in sta z velikim ritvalom zbrala več kot dovolj sredstev za Nikino prijazno vas. Za naslednje leto obljubljata podoben ritval, že od jeseni dalje pa koncerti, ki jih že pridno bookirata.