Križanke, 4. 7. 2014

V petek je v okviru 55. edicije ljubljanskega jazzovskega festivala Križanke obiskal varovanec kultne založbe Blue Note in eden izmed najbolj čislanih jazzovskih vokalistov ta hip, Gregory Porter. V skladu s skorajda mainstreamovskim ugledom nastopajočega je bilo prizorišče zavidljivo napolnjeno, tako z obiskovalci kot tudi s prijetno atmosfero, polno radovednega pričakovanja. Dobro razpoloženje je med posrečenim uvodnim nagovorom Jureta Longyke pokvaril nek bebec, ki je verbalno in fizično napadel gospoda, ki naj bi sedel na njegovem mestu, čeprav so bili stoli seveda neoštevilčeni in kolerika najmanj 20 minut pred začetkom nastopa ni bilo videti v bližnji okolici sedeža. No, če nič drugega, se je vsaj grozna praksa rezerviranja sedežev z raznimi jaknami, torbicami in letaki še enkrat več izkazala za problematično in le upamo lahko, da bo počasi storila svoj zasluženi konec.

Ko se je koncert le začel, so mrke misli kaj kmalu prepustile prostor poznanim melodijam. Porterja so na odru spremljali še štirje glasbeniki: Chip Crawford na klavirju, Yosuke Sato na saksofonu, Aaron James na kontrabasu in Emanuel Harrold na bobnih. Možakarji so na začetku kar malce povozili svojega pevca, a ne po lastni krivdi. Bas in bobni so bili previsoko v miksu, Porter pa očitno potrebuje nekaj pesmi, da se resnično ogreje. Začetek koncerta bi tako v kakšni manjši, zaprti sobi izpadel intimno, v prostranih Križankah pa Porterja nismo začutili s celim telesom. To se je zgodilo šele v drugi polovici nastopa, ob energični izvedbi Adderleyjevega Work Songa, ob čutni Real Good Hands in ganljivi Be Good, dveh odličnih pesmih z njegove druge plošče.

Porter in njegovi kolegi so se seveda pogosto ustavljali tudi pri lanskoletni plati Liquid Spirit. Če je bila na začetku koncerta jakost Porterjevega vokala pogojno še pod vprašanjem, o sami kvaliteti njegovega glasu nikoli ni bilo dvomov. V pesmi No Love Dying je pokazal, da ima resnično lepo barvo glasu, ki je hkrati čista in izrazito osebna, pogosto zelo soulovska. Naslovni komad z zadnje plošče je bil prava lekcija v gospelu in bluesu, ki ju je skupina obarvala s kancem swinga. Ob njem so se glasbeniki sprostili in v nadaljevanju koncerta pogosto zašli v dinamične, užitkarske, ravno prav dolge improvizacije. Z umirjenim ekskurzom je začel Crawford, najbolj pa je izstopal Harrold, poln zanosa in nenadnih prebliskov, ki so iskreno navduševali tudi njegove soigralce.

Porter je bil na odru karizmatičen in suveren, hkrati pa nekako pristen in domačen. Skupaj z ostalimi člani zasedbe je popolnoma razblinil edino skrb, ki se je porajala pred koncertom: da bo vse skupaj preveč rutinersko, nekako naveličano. V uri in tričetrt modernega jazza, ki je nenehno črpal iz velike zakladnice črnskih glasb, se je peterica konstantno zabavala in skupaj s hvaležno publiko pričarala dobro, sproščeno vzdušje. Na veliko veselje vseh udeleženih je večer presegel pričakovanja, ki niso bila pripravljena na raznolik nabor razpoloženj, zgodb in jazzovskih odvodov.