Klub Gromka, Ljubljana, 4. 5. 2018

Petkov večer v klubu Gromka se je pričel v precej neprofesionalnem duhu časovne zakasnitve in tehničnih nepravilnosti. Zaradi nepredvidljivih in neprijetnih okoliščin je pričetek koncerta nizozemskega tria Wolvon deloval precej neformalno. Nekako ni bilo jasne ločnice med prenehanjem nabiranja množice v dvorano in predvajanjem glasbe iz ozadja ter dejanskim pričetkom koncerta. A takšne okoliščine glasbene skupine nikakor niso prestrašile. Ravno nasprotno; vlile so jim borbeni duh in jim dale priložnost, da se izkažejo v najspontanejši in pristni luči. Zanje sta namreč značilna DIY-pristop in odprtost do publike. Zasedba Wolvon je preigravala melodične sanjave melodije, prepletene z neprekinjenim nojzerskim šumenjem, ki je posamične skladbe med seboj povezalo v filmsko povezano celoto. Lahko bi rekli, da je njihova izpovedna melodika v popolnem kontrastu z distorzijo, ki jo uporabljajo za stalno spremljajoči efekt. Po eni strani to ustvarja zmedo v slušnem polju, vendar se po drugi strani navidezna nepravilnost njihovi glasbi prav poda in gradi edinstveni zven, ki zasedbo ločuje od ostalih sodobnih noise rock skupin. Izpadlo je, kot bi pripovedovali zgodbo, zgrajeno iz občutij in psihedeličnih efektov.

Vzdušje je bilo sproščeno in kljub relativni praznosti Metelkove se je v Gromki nabralo kar srečno število publike. Kovinski zveni kitar so dvorano polnili v dream-popovskem slogu skladb, izbranih pretežno z zasedbinega zadnjega albuma Ease. Ta je bil izdan lani pri založbi Subroutine Records. Besedila so večinoma osebnoizpovedne narave, a spisana tako, da se z njimi ni težko poistovetiti. Na trenutke shoegazovski basi so se znotraj močne ritem sekcije prepletali z dinamičnim in intenzivnim bobnanjem. V celoti je bil njihov del performansa na nek način pomirjujoč, a hkrati plesen in poživljajoč. Komaj pa si se vživel v njihov nastop in začel resno uživati, že se je prvi del tokratne serialke oNKRAJ končal in zasedba se ni želela vrniti na oder. Celoten nastop so sicer spremljali vzorci psihedeličnih vizualij, za katere je skrbela lokalna video umetnica in grafičarka.

Njene vizualije so spremljale tudi koncert šestčlanske zasedbe Bonne Aparte. Obe tokrat nastopajoči zasedbi sta povezani med seboj; trenutni basist zasedbe Bonne Aparte je včasih igral z Wolvon. Po vsebini in odrski drži so Bonne Aparte delovali za odtenek ostrejši od prvega akta gromkega večera. Tekel je pot in luči so utripale. Člani zasedbe so vsake toliko prestopili mejo med njimi in občinstvom ter se sprehodili med soljudmi. Frontman je s petjem, ki je na momente prešlo v skorajšnje pripovedovanje iz oči v oči, ustvaril močno napetost in ojačal vsebinsko dojemanje skladb. Te so precej surove, odrezave in kritične, a se včasih izkažejo tudi za milejše, kot se zdi na prvi vtis. Dvorano je ob njihovem nastopu polnila enakomerno nasekana melodika z dobro mero kitarskega žaganja in visoko frekvenčnih, pokvarjeno zvenečih vložkov. Vokali, včasih peti v lokih širokega razpona, včasih skandirani, včasih recitirani in podani kot nagovor, so s tem lepo sovpadali.

V primerjavi z Wolvon so bili Bonne Aparte za kanček hladnejši, bolj agresivni in manj melodični. Bobnanje je bilo eksplozivno, ritem energičen. Njihov najnovejši material, ki ga predstavljajo na aktualni evropski turneji, je zbran na letošnjem albumu Scalps, ki je estetsko dodelan in zanimiv tudi z vidika oblikovalskih rešitev. V celoti se ukvarja z metaforično organičnim propadom ostankov človeških vrednot, medsebojnimi družbenimi odnosi in osebnim dojemanjem okolice. Mirnejši deli skladb so se lepo prelivali s hitrejšim energijsko nabitim nojzanjem, ki je na trenutke spominjalo na vrtanje ali zvoke motorjev in mašinerije. Za te efektivne glasbene podlage je med drugim suvereno skrbel nastopajoči za sintetizatorjem zvoka. Lahko bi rekli, da je tokratno koncertno izkustvo na poslušalca lahko delovalo katarzično, saj smo v ušesa prejeli dobro dozo sadomazohističnega šopanja, hkrati pa tudi kot budnica, sestavljena iz upanja, kakršnega je moč najti v brezupu krize sodobnosti, upanju, ki ga ne bi bilo brez neumrljive strasti kot pomembnega gradnika takšne kričeče underground scene.

Člani zasedbe Bonne Aparte v izvajano glasbo na psihedeličen način prelivajo občutja pasivne agresije, manije, jeze, frustracij in razočaranja nad razčlovečenjem kot produktom današnje postindustrijske dobe informatike. Z vizualijami, ki so se raztezale dlje kot le čez pano, predviden za video projekcije, in z večdimenzionalno zvenečimi zvoki, ki so se odbijali od vseh kotičkov prostora, so skupaj z utripanjem luči ustvarili transu podobno vzdušje in prevzeli plešoče občinstvo. Visoko piskanje in nizki basi so namešali popolno, inovativno mešanico kontrastov.

Delo zasedb bi morda lahko primerjali z bendi, kot so denimo že dolgo poznani in uveljavljeni The Fall, ali s sodobnimi kralji noise rockovske scene A Place to Bury Strangers, ali pa za odtenek bolj postpunkovskimi The Soft Moon. V celoti je vsekakor šlo za nepozabno glasbeno doživetje, ki je še dolgo odzvanjalo v glavah poslušalcev. Po koncertu je sledilo druženje, ki so se ga udeležili tudi člani zasedb, in razživet DJ-program, za katerega so poskrbeli lokalni tonski tehniki.