Sobota, 31. 3. 2018, Klub Gromka, Ljubljana

V soboto smo bili v metelkovski Gromki priča naravnost spektakularnemu nojzerskemu dogodku, s katerim so se v sklopu misteriozne Gromkine serialke Onkraj predstavili kar štirje zvočno pustolovski akti. Večer je otvorila Kikiriki oziroma Nina Farič, ki je kot glasbena ustvarjalka aktivna že dvajset let. Od leta 2009 pa nastopa tudi s svojim solo noise projektom.

V prostoru je bila Kikiriki pozicionirana skrajno levo z vidika publike in kar najbolj desno s strani odra. Nastopajoči se sicer na gromkovskem Onkraju uporabe odra niso posluževali. Raje so ostali prikovani na tla in karseda blizu publiki. Kikiriki je improvizirala z naborom skupaj zvezanih efektov, telefona, glasbene skrinjice in ostale mehanske opreme, iz katere je izvabljala nenavadne zvoke, ki so včasih delovali kot klici, spet drugič kot poigravanje s posameznikovo percepcijo realnosti z vcepljanjem nepričakovanih in včasih ne zares dojemljivih zvočnih elementov. Ker je v zvočne konstrukcije sem in tja vpeljala tudi segmente nasnetih govorov v slovenščini in nemščini, bi njeni glasbi morda lahko pripisali celo dokumentarno vrednost. Za nastope Kikiriki je značilno, da trajajo nekje med 20 in 30 minut, a so v kontrastu relativno kratkemu trajanju toliko bolj izčrpni.

Naslednji je pod zasedel Staš Vrenko, ki je poslušalcem kazal hrbet. Od publike se je od vseh tokrat nastopajočih najbolj distanciral. Obetaven mlad umetnik je oder uporabil kot mizo, na kateri je bil nameščen celoten sistem elektronskega vezja, iz katerega je izvabljal zvoke ter s tem povzemal lastno ustvarjanje in raziskovalno delo zadnjih dveh let. Njegov nastop je bil povezan z izidom albuma Klima, ki je v marcu izšel pri založbi Zvočni prepihi. V soboto je v prostor izpuščal fragmentirane kompozicije, ki so bile sestavljene iz terenskih in ukradenih posnetkov ter izpod prstov avtorja generiranih DIY zvočnih signalov. S samosvojimi zvočnimi sestavljankami je Vrenko dekonstruiral posnetke urbanega okolja in tako zarisal svojo točko v vesolju oziroma v prostoru in času.

Skozi celoto tokratnega dogodka v Gromki je bilo v zraku moč čutiti trke posnetkov iz najrazličnejših virov, njihovih raznoliko nabitih energij in valovnih frekvenc v eni sobi. Vse v kontekstih relativno povezanih zvočnih konstrukcij, ki naj bi delovale kot smiselne celote. Četudi za dane žanrske miljeje niso značilna besedila, je način izvedbe govoril veliko. Seveda v sovpadanju s prostorsko postavitvijo glasbene opreme in (ne)odrsko držo nastopajočih.

Najbolj v ospredje se je postavil francoski Mimi Kawouin z mizo, polno mašinerije in elektronskih vezij, ki je slonela na dveh gajbah piva, eni rumene, drugi pa rdeče barve. Mimi je svojim poslušalcem priredil popolnoma odštekan trip, ki ga je sprovedel z dvema ultra močnima lučema, utripajočima v sinergiji z zvokom v prostoru. S takšnim efektom je publiko do neke mere zaslepil, hkrati pa povzročil začasne halucinacije tistim, ki so bili tako neumni, da so gledali v luč oziroma so se lučem namerno izpostavljali. Luči sta delovali kot vrata do spoja med vizualnim in zvočnim. Lahko bi rekli, da so zvočni valovi v večeru pridobivali vse več ritmičnosti in rdeče niti, začenši z bolj razvezanimi in manj strukturiranimi eksperimenti Kikiriki, pa vse tja do že kar plesnega bobnanja italijanskega dua Trrmà, ki je nastopil kot zadnji akt tega glasnega večera. V duetu Trrmà nastopata tolkalec Giovanno Todisco in Guiseppa Candiana, ki skrbi za elektronsko plat zvočnega izkustva. Stala sta v isti črti kot Kikiriki, le na drugi strani linije.

Duo uporablja presenetljiv in nevsakdanji set bobnov, sestavljen iz afriških in simfoničnih tolkal, h katerim za nameček sodi še pavka, ki ustvari izrazito teatralen efekt. Todisco je igral plemensko obarvane kombinacije ritmov, ki so enkrat zveneli popolnoma elementarno, drugič pa svečano, v aluzijah na nekaj pradavnega, kar je zakopano nekje globoko v osrčju Zemlje. Na trenutke surovi in negotovo zveneči sintetizatorji zvoka so njune konstrukcije obarvali z odtenkom distopije ter skrbeli za neprekinjeno vezavo in prelivanje zvočnih valov, ki so se pletli med glavami poslušalcev in viseli v zraku kot neka znanstvena fantastika s ščepcem vpliva elektro-akustike, abstraktne elektronike, grindcora, japonske oblike nojza, Mediterana in klasike. Pri teh dveh je šlo, vsaj v glasbenem smislu, za kvalificirani vrhunec sobotnega Onkraja. Vizualno ju je s svojim svetlobnim šokom gotovo prekašal Mimi Kawouin, vendar pa - ni vse zlato, kar se sveti. Celoten dogodek je sklenil smiseln krog, ki je obiskovalca vodil po različnih poglavjih sodobnega evropskega hrupnjaštva in mu predstavil različne tehnike oziroma strategije medijske manipulacije in artikulacije zvoka.