Inde Platforma, 23. 4. 2016

Po že več kot letu delovanja imamo na Radiu Študent končno čast recenzirati enega izmed mnogih koncertnih dogodkov, ki so se odvili v koprskem skvotu Inde oz. Inde platformi – neodvisnemu placu par excellence. O Indeju smo na RŠ-u seveda že in tudi obširno poročali, vendar nekako vedno v širšem aktivističnem kontekstu, tokrat pa smo se v soboto odpravili na precej ekskluziven koncertni dvojec. V okviru turneje je namreč nastopila live inačica cenjenega doom-sludge projekta Hell, ki se je utelesila v kvintetu, ter prvi in edini koncert black metal entitete Mania v Evropi. Že to se v luči slovesa, ki ga ti skupini uživata in ob dejstvu, da so Hell pred kratkim nastopili na skorajda elitnem festivalu Roadburn v Tilburgu, zdi precejšen dosežek, saj si številnih drugih sorodnih in vrednih zasedb v povsem underground okoliščinah pogosto žal ni več moč zamišljati. Dodaten plus ekipi Indeja za ves trud in dober »nos«, torej.

O zasedbi Hell smo na teh valovih že govorili, zato poslušalce napotujemo k DJ Grafitom kolega Luke Bevka, ki so dostopni v arhivu spletne strani radia. Mania pa so večini po vsej verjetnosti malce bolj neznani. Gre prav tako za precej cenjen, ampak tudi obskuren projekt severnoameriškega black metal undergrounda, ki ga od leta 2006 na nogah drži izključno multiinstrumentalist Nate Myers, ki na tej turneji v live postavi Hell igra bas. Mania se giblje nekje v presečišču aktualnih scen, kot so kaskadska black metal linija, neodvisni doom-sludge in raznorazni postapokaliptični in anticivilizacijski derivati, a ji za razliko od mnogih bendov in projektov, ki nasičujejo te scene, uspe držati precej avtorsko in prepoznavno linijo. Skozi različne izdaje se močno čuti predvsem globoko motenost in nelagodje, ki se tesnobno seli med raznimi intenzitetami konfliktov in ki glasbi prida dobrodošlo mračnost in dezorientiranost kot v najboljših trenutkih kakšnih Leviathan, pa tudi Xasthur. Vendar vse znatno bolj naspidirano in frenetično.

Tako je bilo tudi v soboto, ko je Myers kot edini stopil na oder in uprizoril po vsej verjetnosti za nas precej unikaten performans. Manio nam je v obraz potisnil prek nekaj linij posnetkov kitar, ki jih je učinkovito peljal v tri ojačevalske sklope, in ne zgolj v hišno ozvočenje, kot je pogosto žal praksa pri uporabi matric, sam pa je v živo odbesnel bobne in vokal. In, prekleto, dosegel je neverjeten in hudo zadevajoč učinek. Ob dodatnih projekcijah, o katerih več čez trenutek, mu je uspelo udejanjiti performativni dispozitiv, ki se ni ustavil ob pomislekih tipa »škoda, ker ni odru prave skupine«, temveč nas je posrkal v tisto, kar je. In to je bilo močno tesnobne in distopične narave, ki te ni spustila stran. Mania se je v mojem dojemanju znašla nekje tam, kjer so se, sodeč po posnetkih, znašli Death Grips, ko so v turbulentnem obdobju, ki je sledilo plati »No Love Deep Web« večino koncertnih destrukcij izvedli kar prek igranja na lastne, v ničemer prilagojene posnetke. Zadeva se je disociirala od običajne koncepcije tega, kaj je živi black metal nastop, a koncert Manie je bil paradoksalno bolj osrediščen ter živ tukaj in zdaj kot večina black koncertov, ki sem jim prisostvoval. Temu gotovo botruje več faktorjev, gotovo pa je eden ključnih ravno moč in prepričljivost samega materiala in izraza. Pa tudi odtujitveni moment se je za metal koncert zazankal precej nekonvencionalno in tako dosegel še večjo stopnjo direktnosti.

Del materiala, ki je zvenel manj kot zadnji album »Revel« ter bolj  nataknjeno v stilu istoimenske izdaje iz leta 2010, pa so bile tudi projekcije posnetkov nasilja z območij Islamske države, zaporov Abu Ghraiba in urbano-distopičnih krajin. Glede tovrstnih reči vsaj pri sebi nimam razdelanih univerzalno veljavnih kriterijev. »Uporaba« teh materialov lahko deluje na celotnem spektru od pornografije voajerskega pogleda na tujo bolečino do pristne ganjenosti in povsod vmes. Umeščenost v performansu Manie pa se mi vsekakor ni zdela najslabša možna in je delovala precej bolj smiselno od pogoste površinske prisotnosti takih videov na brezštevilnih podpovprečnih noise nastopih, ki se na njih šlepajo. Morda je v kontekstu black metala v širšem smislu to tudi nekakšno dramilo iz pogosto preveč fantazijskih in stripovskih estetizacij nasilnih vsebin.

Po krajši pavzi pa so oder zasedli Hell, ki jih je očitno težko pričakovalo kar nekaj ljudi, ki so se v Inde pripeljali tudi iz bolj oddaljenih koncev. Uprizorili so suvereno in pravoverno lekcijo aktualnega doom-sludge izrazoslovja, ki je v undergroundu v porastu že nekaj let. V primerjavi z Manio smo se vsekakor premaknili v bolj konvencionalne metal oz. rockovske trope, a so bili ti servirani z učinkovitostjo in zvokom, ki se od takih bendov pričakuje. Z občasnimi prispevki violinistke, ki je bila bolj elegične kot noiserske narave, pa so poleg težkega sludge udara izpričali tudi svojo zavezanost klasični doom žalobnosti zgodovinskih bendov. Bend je z vsakim komadom deloval težje in bolj suvereno, mogoče pa se je na trenutke poznalo, da je to primarno solistični projekt enega človeka in je bil zato razkorak med zvenom albumov in živo izvedbo pač neizbežen.

Svoj nastop so zastavili bolj »pesemsko« in z manj dronerskimi elementi, ki so tudi pomemben del njihovega izraza na ploščah. Zato pa so morali ob koncu koncerta zaigrati kar dva bisa, saj je bila od njihovega šusa publika takrat že vidno nakurjena. V tem duhu se je torej končalo, nemara celo peklensko praznično, začelo pa se je precej bolj distopično in nelagodno ter nam v loku večera ponudilo možnost tavanja po vseh teh spektrih.