Gala Hala, 10. 10. 2017

V epilogu letošnjih Hrupnih večerov je bilo spet glasno, za nivoje decibelov pa sta tokrat poskrbeli Erika Michelle Anderson, bolje znana kot EMA in Nadia Buyse, ki nastopa pod psevdonimom DUBAIS. Tudi tokrat sta torej - podobno kot ob predhodnih Hrupnih - na oder Gala hale stopili dve američanki na misiji, torej zbližati se s klanom nišne indie scene pri nas.

Večer je uvedel dark disko projekt performance umetnice DUBAIS, ki svoj glasbeni izraz predstavlja s skovanko lo-fi arab futurizem. DUBAIS, ki s svojim kulturniškim aktivizmom jasno zavrača norme in konvencije, je večer otvorila z glasbeno kuliso kitarskega brenkljanja na vnaprej pripravljeno matrico, kuliso, ki je služila kot podlaga pop-opernemu petju v srčiki njenega nastopa. Za neposrednejši stik s publiko je kitaro nato kmalu odložila in fokus z avtorskih štiklov preusmerila na odrski performans. Vse od čutnega plesa do vložkov zabavnega sarkazma ... občutka intime v prostoru ni manjkalo, niti pozivov k facebook prijateljevanju. Sicer fluiden nastop poln sugestivnih poz svobodomiselne umetnice pa bi lahko bil tudi bolje zasnovan. Nad nostalgično, razvlečeno repetitivno lo-fi matrico ala Poletje v školjki je bilo moteče pomanjkanje zvočne modularnosti in s tem občutka organskosti. Hkrati pa je kak občasen moment nerodnega klikanja ob nastavljanju podlag spominjal na za odtenek bolj sofisticirano varianto sproščenega karaoke večera.

V drugem delu tokratnega hrupnega večera je nato oder zasedla Erika Michelle Anderson aka EMA z bendom. V sklopu aktualne evropske turneje ob izdaji albuma Exile In The Outer Ring je EMA ljubljanski publiki predstavila dojemanje življenja v okolju svojega rodnega ameriškega midwesta. Morda bi še ob uvodnih akordih marsikdo trdil, da gre z EMA za le še eno verzijo povprečnega ameriškega indie popa, a že kmalu je postalo zelo očitno, da temu vsekakor ni tako. To niso bile povprečno medle kantavtorske stvaritve, temveč protestni spevi, ki še kako odmevajo skozi naš prostor in čas.

Korozivno distorzirani vokali so publiko utopili v zmesi dušnih refleksij, v vsem od mrko hladne mirnosti do izbruhov jeze. S post-industrialom komadov kot sta Breathelyzer ali 33 Nihilistic And Female je denimo vzbujala klavstrofobična, hiperrealno halucinatorna občutja v stilu Nine Inch Nails. Vendar EMA ni le pusher klavstrofobičnih post-industrial napevov. Najmočneje EMO-cionalne so bile pravzaprav tiste mirnejše skladbe. Ob indie-pop baladah kot so Blood & Chalk, California in 3Jane je bilo čutiti kako se napetost vpeljana z nažigaškimi štikli počasi sprošča. Takšen kontrast je deloval sila primerno in v pravšnjem tempu čustvenega vlakca smrti poslednjega Hrupnega večera tega leta. A najbolj hrupni so bili tokrat inštrumenti EMA odrske trojke, celo tako hrupni, da so pogosto preglasili Erikine vokale. A bojda je bilo tako zaradi zasedbinih lastnih tehničnih težavic, ki so na žalost nastopile ravno ob nepravih trenutkih kakšne izmed spevnih razpaljotk ali srčnih balad.

Težave z mikrofoni ali kablovjem pa vendarle nikakor niso uničile prijetnega vzdušja, ki se je v prostoru Gala Hale obdržalo tudi še po koncu koncertnega seta. Ekipa Hrupmaga je torej uspešno zaključila še eno sezono hrupa in zanimivih, v večini trans-atlantskih gostovanj. Kaj hudga nam bodo pripravili v novi sezoni(?) ... S tem pa se raje pustimo presenetiti ...