Kino Šiška, 11.5.2016

Indekš je cikel glasbenih dogodkov pod okriljem Kina Šiška, ki od leta 2012 ponuja lekcije iz raznovrstnih alternativnih žanrov. To pot sta se v Komuni Kina Šiška ustavila belgijski Raketkanon in domači Broken Lock.

Kot predskupina so nastopili varovanci ZARŠ Broken Lock. V dobrih petinštiridesetih minutah so odigrali repertoar, sestavljen večinoma iz skladb svojega zadnjega albuma »Unicorns We All Chase«. Polomljena ritmika že od začetka spremlja njihove glasbene stvaritve in prav tako kot lahko nenavadni ritmi razbijejo enoličnost, jo lahko ob neraznoliki uporabi še bolj potencirajo. In nekaj takega se je zgodilo včeraj. Tehnično sicer dober nastop je deloval medlo. Prehodi iz težkih riffov v ambientalne odseke, ki na albumu lepo tečejo, so bili nerodno izpeljani. Kitarska zvočna slika ni ponujala nobenega kontrasta, raznoliki sprehodi po kitarskem vratu velikokrat izgubili v preglasnem distorziranem šumenju.

Če se malo za šalo spomnimo stare jugoslovanske parole »Nič nas ne sme presenetiti«, se ta ob kaotičnem artilerijskem obstreljevanju, ki smo ga bili deležni s strani belgijskega četverca Raketkanon, lahko zazdi smešna, celo patetična. Raketkanon so še kako presenetili. Nekateri jih stilsko postavljajo ob bok zasedbam, kot sta »The Jesus Lizard« in »Tomahawk«, vendar moramo to jemati zgolj kot referenco, ki o sami glasbi Raketkanon ne pove veliko. Lahko bi na dolgo in široko razpredali o njihovi nedoločljivi žanrski umestitvi, edinstvenem zvoku in obči bizarnosti. A dejstvo je, da niti tisoči besed niti stotine posnetkov živih nastopov niti približno ne povzamejo divje živalskosti, ki jo poslušalec doživi ob prvem šusu Raketkanon. Če se komu že studijske izdaje zdijo čudaške in kaotične, je živa izkušnja Raketkanon totalen odfuk. So pač eden izmed tistih bendov, s katerim se mora človek soočiti sam, na lastne oči, predvsem pa lastna ušesa.

In kaj je pri Raketkanon tako čudnega? To, da pevec skozi ves koncert žlobudra nerazumljiva besedila? Da se v nekem trenutku bobnar usede med publiko in začne s palčkami igrati po tleh? To, da se pevec v smrtni tišini odpravi med poslušalstvo in s kitaristom začne izvajati »Wicked Game« Chrisa Isaaka? Vse to so le češnjice na torti izredno izvirnega nastopa, ki se bo zbrani množici poslušalcev najbrž vtisnil globoko v spomin. Če smo ob vse večji generični odrski zadržanosti današnjih bendov veseli vsakršnih nagovorov s strani frontmana ali pa smo, če smo srečni, deležni celo kakšnega sprehoda pevca med publiko, pa komunikacija z občinstvom pri Raketkanon dobi čisto nov pomen. Že dolgo ni bilo nastopa, na katerem bi publika tako enotno dihala z bendom in soustvarila izredno sinergijo.

Ob divjem lomastenju zasedbe je te živalske vedenjske vzorce z nekontroliranim kriljenjem in »headbanganjem« posnemalo tudi občinstvo, prav tako kot se je v postopnem utišanju muzike smrtna tišina zvrstila tudi med obiskovalci. Tovrstni trenutki tišine so se zdeli precej ironični za takšen noiserski koncert. A Raketkanon se pomembnosti dialoga z občinstvom dobro zavedajo in poslušalca takšna odrska prezenca neizmerno privlači. Zdi se, kot da jim koncertna dvorana predstavlja naravni habitat, kjer se člani benda prosto gibljejo, skačejo in rušijo vse pred seboj, poslušalci pa smo kot radovedni turisti na divjem safariju in s strahospoštovanjem čakamo na naslednjo nepredvidljivo potezo te neukročene živalske vrste.

In ravno ta nepredvidljiva forma je ključna prednost zasedbe. Tematika pesmi se lahko v trenutku shizofreno spremeni. Tukaj Raketkanon ostajajo zvesti svojemu imenu – nikdar ne veš, kdaj bo spokojno jutranjo meglico presekalo rušilno artilerijsko bombardiranje in dezorientiranemu poslušalcu v kri pognalo občutek mukotrpne agonije in nekakšne katarze hkrati – konec koncev ti v boju s to noisersko pošastjo kaj drugega kot brezpogojna predaja niti ne preostane. Sinkopirana gruvaška estetika se lahko sprevrže v hrupno sludgersko kakofonijo, ki poslušalca venomer tlači k tlom in ga obdaja z vse bolj objemajočo tesnobo. Pri tem veliko vlogo igra vokal, ki ga pevec pod paleto raznovrstnih efektov, od looperjev, delayjev in raznih »pitch shifterjev«, vseskozi manipulira in ga imamo tako za še en inštrument. Vokal enkrat zveni, kot da bi ga obsedel maničen demon, spet drugič se sliši kot obupano dojenčkovo dretje. Manko bas kitare v zasedbi nadomesti globok organski bas, proizveden s strani sintov. Ti pa prevzamejo tudi primarno vlogo klaviatur. Vložki le-teh se gibljejo od orglarskih prispevkov do raznovrstnih elektronskih oscilacij, pri katerih se klaviaturist dotakne tudi obrobnih elementov elektronske muzike, čeprav se v to sfero glasbe nikdar zares ne spusti. Večino časa pa so sinti v neposredni komunikaciji z monstruoznim monolitom kitarskega napada. To bobnečo eskadriljo s homogenim udarjanjem zaobjame primitivno bobnarsko izrazje. Primitivno v tem smislu, da se, razen redkih »death metal« prehodov, kot denimo v zaključnem »Pjotr«, bobni ne izpostavljajo in se z razgibanimi časovnimi intervali neopazno prilivajo k ostalemu glasbenemu ozadju.

Raketkanon bi koncert lahko zaključili že po prvem bisu, a so po burnem in neumornem klicanju občinstva prišli odigrat še eno skladbo. Zanimivo, saj je ljubljanska publika običajno veliko bolj zadržana. A videti je, da je bilo sicer maloštevilno občinstvo pod vplivom nekakšne zmedene »shell shock« ekstaze, ki jo je pustilo neumorno bombardiranje belgijskih norcev. Če ste sredin koncert v Kinu Šiška in včerajšnjega v ilirskobistriškem MKNŽ-ju izpustili, lahko Raketkanon še vedno uzrete danes v MIKK klubu v Murski Soboti ali pa jutri v črnomeljskem MKK-ju.