Kino Šiška, 5. 4. 2017

V sredo je Kino Šiška s svojim obiskom počastil italijanski ambientalni noise rock projekt Sonic Jesus. Po svetu je poznan od leta 2012, ko je izdal uspešen prvi EP. Zasedba je v preteklosti nastopala tudi z uveljavljenimi noise rockerji A Place to Bury Strangers in Damom Suzukijem. Na turnejo so se tokrat odpravili z novim albumom Grace, ki je vsekakor stilska nadgradnja bendovega zvočnega izraza. Hkrati je to tudi zadnje sodelovanje med ustanovnima članoma, multiinštrumentalistoma Tizianom Veronesejem, ki bo zadevo peljal naprej, in Marcom Baldassarijem, ki je zaradi umetniških nesoglasij odstopil od nadaljnjega sodelovanja v projektu.

Ob osmi uri so se ljubitelji noise in alternativne glasbe počasi pričeli nabirati v mali dvorani Kina Šiške, katere oder je kaj kmalu zasedla domača glasbena skupina Philom. Trio največkrat označujejo za underground pop rock, nastal pa je leta 2014 kot stranski projekt Aleša Gangla, med drugim vokalista zasedbe Zircus.

 Pričeli so z živahnimi plesnimi sintetizatorskimi ritmi, ki so jih v primerjavi z inštrumentalnim delom spremljala vsebinsko precej resnobna besedila. Trojica je predstavljala tako novi, še neizdani kot že slišani material. Philom se žanrsko ne omejuje in se poslužuje širokega spektra slogovnega eksperimentiranja. Z občinstvom so bili dokaj povezani. Med igranjem na bas kitaro je Aleš Gangl na učinkovit način pripovedoval osebno izpovedne zgodbe ter zgodbe o družbeni nepravičnosti. Aleš Krevh je skrbel za konstantno zanesljivo spremljavo na sintetizatorju. S poživljajočimi, elektronsko zvenečimi toni je držal stalno napetost. Tolkalni ritem je od začetka koncerta do komada Midnight Hunger že precej narastel. Ko ga je Andraž Sešelj Pangerc pospešil, je postalo basovsko žaganje intenzivnejše. Živobarvni švigajoči reflektorji so jačali učinek slišanega ter poslušalce skupaj z na hitro raztrošenimi synth beati počasi pričeli prepričevati v ples. Udarni bobni in raskav vokal so otvorili uspešnico Little Bird, ki je razživela občinstvo. Nastop zasedbe Philom je bil spontan in kvalitetno izpeljan. Videti je bilo, da se glasbeniki ne nosijo visoko in da mnogo dajo na doseganje iskrene ekspresije ter zrcaljenje simbolov lastne mitologije. Svoj del so zaključili precej dinamično in razživeto.

Po polurnem premoru so se po dvorani pričeli razlegati hitro sledeči si, odmevajoči sintetizatorski elementi, ki se jim je kmalu pridružil Tizianov bas, dve električni kitari in zmerni bobni; svoj nastop so odprli Sonic Jesus. Konstrukcijo je v mračno psihedelijo zavil pevčev globoki in otožni vokal, ki se je skladno prelival s spreminjajočimi se deli skladb. Po odru so se stalno gibale močne svetlobne vizualizacije barv in vzorcev ter krepile intenzivnost izkušnje. Močno nojzanje, ki je kipelo iz zvočnikov, je bilo na trenutke morda celo malce pretirano. Tako je glasnost na določenih točkah zaradi prehudega šuma dosegla nasprotni učinek in s preobremenitvijo slušnega polja poslabšala kvaliteto slišanega. Vsekakor pa je v kombinaciji z močnimi reflektorji ustvarila plesno vzdušje. Komadi so segali v širok nabor žanrov. Rdečo nit pa je vseskozi držal na trenutke nekoliko mračnjaški, pa spet lahkotnejši psihedelični vokal, ki je vselej ohranjal ščepec melanholije. Ritmična tolkalna podlaga melodičnim konstrukcijam in opazni pop punkovski ter shoegaze vplivi so bili dobro kombinirani z introspektivnimi besedili. To je publiko pahnilo v zamišljenost in trans, hkrati pa jih je vzpodbudilo, da so segli po kozarcu piva ali pa se vsaj zazibali v ritmu skladb.

Na neki točki sta Tiziano Veronese ter glasbenik za sintetizatorjem, ki je stalno preklapljal na kitaro in spet nazaj, zamenjala inštrumente. Tiziano je pričel žagati na električno kitaro, njegov kolega pa je preklopil na štiristrunski ritem basa. Multiinštrumentalna iznajdljivost je za Sonic Jesus velik bonus, saj z izmenjavanjem in preklapljanjem ustvarjajo posebne efekte, pestrijo zvočno sliko ter razbijajo monotonijo tudi z dinamično vizualizacijo, ki temu sledi. Čustveno nabita glasba je intenzivno zapolnjevala prostor in zvenela uglašeno, štiričlanska ekipa pa se je med seboj dobro usklajevala. Vsake toliko se je primešal duh synth popa osemdesetih in kraut rockerski inserti. Skupaj z zasanjanimi, romantičnimi vokalnimi vezavami, ki včasih nosijo podton post punka, so na odru uspeli ustvariti kvalitetno mešanico raznolikih zvokov.

Dinamičnost četverice je njihov nastop podkrepila in poslušalcem pomagala posredovati za njihove koncerte značilno atmosfero. Vsekakor je šlo pri Sonic Jesus za enkratno intenzivno in nič kaj lahkotno glasbeno izkušnjo, ki je marsikoga za lep čas obnemela ter ga pahnila v poglobljene kotičke zavedanja in dojemanja, ter se tam poigrala z njegovo psiho.