Križanke so letos poleti po dolgem času zopet gostile kvalitetno popularno kitarsko glasbo. V začetku julija so na obisk prišli The National, včeraj pa smo imeli priliko videti Interpol. Newyorški trio je Slovenijo obiskal prvič, in sicer na krilih ravnokar zaključene turneje z U2 in že malce datirane istoimenske plošče, ki je izšla v lanski jeseni.

Čast ogrevanja publike je doletela zasavske We Can't Sleep At Night, ki so v zadnjih letih ena opaznejših zasedb sicer precej mizerne slovenske indie scene. Trio se klišejem tega širokega žanra izmika z brodenjem po bolj oglatih (post)punkovskih melodijah in ritmih, vseeno pa ne postreže vedno z najbolj prepričljivimi rezultati. Tudi ob tokratnem nastopu, ki publike sicer ni ravno razvnel, je pa iz nje izvabil precej topel aplavz, sem tako znova ugotovil, da preprosto nimajo dovolj nalezljivih komadov in privlačnega vokala za soliden indie rock band oziroma da so premalo žmohtni in tekstovno zanimivi za kaj resnejšega.

Kot je pri koncertih, ki jih organizira Kino Šiška, že v navadi, so tudi Interpol na oder prišli skoraj brez zamude. Stalnim članom, frontmanu Paulu Banksu, kitaristu Danielu Kesslerju in bobnarju Samu Fogarinu, sta se v živo pridružila še basist Brad Truax in klaviaturist Brandon Curtis. Nastop so začeli s pesmijo Success, ki jo najdemo na njihovi zadnjih izdaji, plošči Interpol. Z nje smo v preostanku večera slišali še kake tri ali štiri komade, ki jih publika sicer ni sprejela tako navdušeno kot starih hitov, vseeno pa so izpadli prav posrečeno - mogoče celo bolj kot na ploščku, ki, roko na srce, ne dosega svojih predhodnikov.

Turn On The Bright Lights, Antics, deloma pa tudi Our Love To Admire so le plošče, ki so pretresle in zaznamovale prvo desetletje tretjega tisočletja. Cvetober uspešnic z njih je vseboval prehitro in malce površno Evil, težko pričakovano in super sprejeto The Heinrich Maneuver ter presežni bis, v katerem sta izstopali predvsem odlična Take You On A Cruise in sedaj že kultna Leif Erikson. Zvočna slika je bila precej korektna in kompaktna, le Banksov vokal se je na trenutke izgubil v miksu, kar pa pri Interpol niti ne izpade tako moteče, saj so se podobnega zvoka posluževali tudi že na ploščah. Tudi manjše napake sicer dobro uigranih inštrumentalistov so le pripomogle k občutku pristnosti in neponovljivosti dogodka.

Vizualni aspekt nastopa je bil pričakovano minimalističen, saj Interpol dobršen del svojega imidža gradijo na nekakšni kul rezerviranosti. Urejena peterica je bila večinoma statična in okusno osvetljena, monotonijo so razbili le občasni kitaristovi plesni koraki in pretirano razkrečen korak basista. Za dodano vrednost je poskrbel Banks s sicer redkobesednimi, a navidez iskrenimi monologi, v katerih je na dušo popihal gledalcem in predskupini. Publiki, ki je Križanke napolnila nekako do polovice, so Interpol igrali uro in pol, torej ravno prav. Težko bi rekel, da je bil tale torkov večer ravno nepozaben in da se bo v anale ljubljanskih koncertnih dogodkov vpisal kot kulten, definitivno pa smo se tisti, ki Interpol radi poslušamo, imeli prav prijetno.

Upam samo, da se v prihodnjem poletju lahko nadejamo obiska podobnih in mogoče celo še bolj aktualnih in zanimivih skupin kvalitetnega mainstreama.