Ljubljanski grad, 27. 10. 2012

Včeraj je na četrtem koncertu cikla “Mejniki”, ki ga na Ljubljanskem gradu organizira naš prizadevni zavod Boben in lajna, nastopil grško-slovenski trio Iori. Sestavljajo ga kitarist Tassos Savvopoulos, bobnar Dimitris Christides in naš saksofonist Boštjan Simon, med mlajšimi glasbeniki eden izmed naših dejavnejših in tudi najbolj kreativnih. Letos je, med drugim, sodeloval na Klubskem maratonu z zasedbo Trus!, tik pred tem z Vanila Riot obredel Norveško – in naredil vtis na Kim Gordon iz Sonic Youth –, na Sajeti z meni še posebej ljubo zasedbo Velkro, pred nekaj leti pa se je v Berlinu menda kar na ulici srečal s Savvopoulosom in Christidesom in posneli so album.

Že po sestavi nekoliko nenavadna zasedba brez basa ponuja priložnosti za kompleksnejša strukturna raziskovanja, katerih izraz se pne med jazzovsko idiomatiko in rockovsko krepkostjo, pri tem pa v svojem jedru izhaja iz nespregledljivih ritmov Romunije oz. Bolgarije. Njene skladbe v večini primerov uokvirjajo teme ali melodije, v katerih se prepletata strukturna hladnost in izrazna sugestivnost. To značilnost je na koncertu poudaril že Savvopoulosov solistični uvod, ki je učinkovito štartal iz enega samega, ponavljajočega se tona in iz njega postopno razvil zračno, razvezano melodijo, začinjeno z bolj ali manj disonantnimi akordi. Ti so v povezavi z vztrajnim pedalnim tonom, ki je z nekakšno kaotično odrezavostjo učinkovito razgibal strukturo, pripravili teren za nadaljnji razvoj, ki se je tako rekoč v vsaki skladbi znova zasidral v daljših pasažah ritmičnih kodranj.

Čeprav so si solistični prostor izmenjevali vsi trije glasbeniki, pa je glede na kontekst večino pozornosti zadržal Christides. Brez Simonove omembe, da je v neki skladbi šlo za preplet sedemčetrtinskega in devetosminskega takta, sam gotovo ne bi bil mogel razdelati vseh kompleksnih ritmičnih struktur, vendar je v večini primerov povsem zadostovalo opaziti to kompleksnost samo. Christidesova tolkalska spretnost nas je puščala brez diha in zaradi dane izvedbene zasnove žal nekoliko zasenčila druga solista – včasih je bilo celo videti, kot bi bil melodični okvir skladb samo izgovor za pripravo tega kompleksnega ritmičnega polja. Unisone melodije so ob odsotnosti kontrapunktičnih nadgrajevanj pozornost pravzaprav še dodatno preusmerjale proč od morebitnih sugestij emocionalne teksture.

Toda po drugi strani pa samosvojost izraza zasedbe Iori trio temelji prav ta tej dvojnosti: uvodno vzdušje nekaterih skladb je nekoliko spominjalo celo na mehkobo zasedbe Motian-Frisell-Lovano, vendar je z očitnim poudarkom na strukturi takšna izhodišča že puščala za sabo. Tudi sicer je Simonov toplejši ton z njegovo tekočo, melodično zaokroženo govorico nenehno kontrastiral bolj surovo oziroma trdo jedro zasedbe, ki bi po tem utegnila bolj spominjati na nekatere zasedbe Tima Berna, denimo BB & C, Bloodcount ali Big Satan, seveda brez specifičnih ritmov Balkana.

Izjemno učinkovita izrazna sestavina včerajšnjega koncerta zasedbe Iori trio so bila tudi pogosta dinamična zadrževanja napetosti in sprostitve, ki so glede na kompleksno ritmiko prisotne toliko bolj navduševala. Nekatere sicer bolj enolične središčne pasaže so s tonskimi sidrišči punktirale ritmične matrice, pri čemer so bila srečanja kitare in bobnov še posebej izzivalna. Christides je sicer ponudil tudi enega izmed boljših letošnjih bobnarskih solov nasploh, ki ga je zgradil iz dinamičnega prepiha ritmičnih drobtinic. Podžgan koncert je, skratka, uspešno predstavil samosvojo glasbo skupine, ki bi bila z manj togim poudarkom na strukturi lahko samo še boljša. Veseli me, da v tem projektu sodeluje tudi slovenski jazz.

Naj za konec še napovem preostala koncerta cikla: prejšnji teden je z odličnim koncertom ponovno navdušil trio Balžalorsky/Drašler, sledita pa še koncerta Mihe Györeka z zasedbo Mak in Nine Strnad.