Druga Godba, Atrij ZRC SAZU, Klub CD, 26. 5. 2012

Včeraj se je s koncerti na dveh prizoriščih začasno zaključila 28. edicija mednarodnega festivala Druga Godba. Začasno zato, ker se bo pravi zaključek zgodil šele 11. junija, ko bo nastopila južnokorejska zasedba Tori Ensemble v Klubu Cankarjevega Doma. Včeraj pa je v atriju ZRC-a v poznopopoldanskih urah najprej nastopila Irena Tomažin v inkarnaciji »iT«, ki je z lansko ploščo »Crying Games« postala nesporna ljubljenka valov Radia Študent. Tokrat se je znašla v okolju in tudi situaciji, ki zanjo, vsaj do sedaj, ni najbolj običajna, in s tem izrazu »druga godba« pridala še dodaten pomenski odtenek. Poleg tega je sam Atrij ZRC akustično specifičen prostor, ki ga zaznamuje predvsem močen, malodane cerkveni odmev. V to okolje se je Tomažin podala z izhodiščem raztresenih fragmentov omenjene plošče oz. tekstovno-zvočnih materialov, ki jo tvorijo in ki so bili na koncertu predrugačeni v nekaj novega. Njen nastop z živim glasom in diktafoni je sam po sebi poln reminiscenc, naplavljenih sledi drugih predstav, osebno-dnevniških prebliskov, tekstovnih izsekov itd. Posledično je tudi improvizacijski pristop povsem specifičen, pogojen z reflektiranjem same performativne situacije.

Ravno ta aspekt, ki ga informira tudi dediščina konkretne in zvočne poezije, je dogajanju pridal ostrino, saj je kar nekajkrat med poslušalstvom sprožil blage valove nelagodja. Le-to se je tipično izrazilo s smehom dela publike. Še posebej ob, pogojno rečeno, očitnejših gestah. Pri tem je zanimivo to, da je Tomažin uporabila pesemski material in interpretativne nastavke, ki so na nek način precej sorodni glasbi, slišani kasneje zvečer. A samoumevnost lika nastopajoče pevke, ki s svojim nastopom podaja in izraža emotivno globino, je v njenem performansu večkratno preobrnjena in dekonstruirana. Pri sledenjem mislim predvsem na razgaljanje očitnih in konstitutivnih razpok ter majavih temeljev. To se dogaja tako prek krhkosti diktafonskega materiala, ki je podvržen elementarnim manipulacijam v smislu ustavljanja, zaganjanja in pospeševanja, kot tudi šumov in motenj samega živega glasu. Interne kontradikcije fenomena glasu, ki pomembno zaznamujejo njeno delo, pa so bile kar nekajkrat tekom nastopa tudi direktno ubesedene prek izpovedi o glasu kot vzetem in pridobljenem, hotenem in nehotenem in tako dalje. Subtilna, a odločna kompozicijska dovršenost celotne igre in aglomeracije sestavin pa je prispevala tudi k uspešnosti nastopa eksperimentalne umetnice, ki je tokrat pogumno zakorakala novi publiki naproti.

Dogajanje je v Klubu Cankarjevega Doma nadaljeval turški duet, ki ga tvorita Erkan Ogur in Derya Turkan. Kljub generacijskemu razponu oba veljata za mojstra turške ljudske in klasične glasbe. Starosta Erkan Ogur spada med najvidnejše turške brenkalce zadnjih nekaj desetletij, znan pa je postal tudi po izumu »fretless« kitare v sedemdesetih letih. Le-ta mu omogoča, da netemperirane nianse igranja tradicionalnih lutenj prenese tudi na kitarsko igranje. Derya Turkan pa je svoje obvladovanje tradicionalnega godala kemenče med drugim pokazal v zasedbah velikana Kudsija Ergunerja.

Začetek njunega nastopa ni obetal preveč. Razlog za to je bilo ravno Ogurjevo igranje fretless kitare, ki ni delovalo najbolje. Sladkobno zamolkel zvok, poln umetnega reverba, in s Turkanom precej neusklajeno pobrenkavanje je slišano nevarno približevalo spodleteli glasbi za ozadje. Vendar so se vsi dvomi razpršili, ko je Ogur kitaro odložil in v roke prijel lutnjo »kopuz«. Odigrala sta tradicionalno skladbo iz vzhodne Anatolije, ki je, če sem pravilno slišal, del repertoarja Bektašev, in vse se je skorajda strašljivo postavilo na mesto. Glasbenika sta vzcvetela ter poslušalcem suvereno podala obenem razpuščeno in vztrajno fraziranje pripovednega poteka klasične ljudske pesemske strukture. Izstopal je tudi Ogurjev pojoči glas, ki je vešče naseljeval zvočni prostor. Tega sta nastlala uglajena grobost krožnega pobrenkavanja na kopuz ter suveren lirizem prizemljene godalnosti Turkanove kemenče. Čeprav sta predstavila tudi nekaj lastnih oziroma Ogurjevih skladb, pa so po mojem mnenju daleč najbolje delovale njune interpretacije tradicionalnega materiala, ki je segal od 16. do 19. stoletja. Morda je to škoda, a te izvedbe so bile res na drugem nivoju, polne tenkočutnega makamskega fraziranja in subtilnih detajlov. Zanimivo pa je, da je tudi pri kitarskem igranju Ogurja najprepričljivejše deloval ravno tisti del igre, ki je tako in tako soroden igranju na lutnjo. Tim Sparks je nekoč razliko med igranjem na saz in kitaro prikazal kot razliko med horizontalnim in vertikalnim pristopom k melodiji. V Ogurjevem primeru so bili tako izleti v »vertikalnost«, torej uporabo akordov in harmonske nasičenosti, večinoma neprepričljivi in premalo daljnosežni, da bi zmogli doprinesti kaj zanimivega h godbi dueta. Omeniti pa velja, da je precejšen del koncerta Ogur igral tudi na povsem običajno akustično kitaro s prečkami. Tukaj pa se je njegov kitarizem pokazal v povsem drugačni luči ter bil tudi v interakciji s Turkanom zanimiv in na trenutke tudi improvizacijsko iskriv.

V celoti je njun koncert premogel kar nekaj močnih trenutkov, zanimivo pa bi ju bilo slišati, kako še globlje zarežeta v pokrajino lastnih interpretacij turške ljudske glasbe mest in podeželja.

Večer je zaključila zvezdniška »etno-jazz« zasedba Amira pod vodstvom istoimenske pevke Amire Medunjanin. Na srečo sumljiva označba »etno-jazz« v tem primeru pomeni nekaj povsem konkretnega – ljudske napeve iz Bosne, Kosova, Srbije in Makedonije, ki jih re-interpretirajo instrumentalisti z jazzovskim pedigrejem ali senzibilnostjo. Poleg Amire pa je nesporni magnet zasedbe v Franciji živeči pianist Bojan Zulfikarpašić oziroma Bojan Z, ki ga slovenska jazzovska publika že dobro pozna. O njihovem nastopu ni kaj dosti povedati, saj je bil po vseh merilih tovrstnega pristopa večinoma brezhiben in simpatično všečen, prijetno pa se je čutilo tudi zadovoljstvo publike.

Zasedbo Amire dopolnjujejo še Nenad Vasilić na kontrabasu ter Bachir Khalife na izbranih tolkalih. Predstavnik jazzovske energije, iskrivosti in odzivnega gnetenja ljudskih melodij je bil predvsem Bojan Z, medtem ko sta Vasilić in Khalife stala na razpotju med njim in bolj ljudsko neposrednostjo podajanja Amire. Jazzovskim niansam navkljub pa so bili še vedno povsem pesemsko usmerjeni in primat prepustili Amiri ter njeni glasbeni in besedni pripovednosti. V materialu so prednjačile predvsem makedonske in bosanske skladbe, med katerimi je bilo kar nekaj sevdalinskih favoritov. Ves čas nastopa sem med publiko slišal tudi blago popevanje nekega nižjega glasu, o čigar izvoru sicer nisem povsem prepričan. Kakorkoli že, vidno navdušeno poslušalstvo je na koncu priklicalo še dva bisa. V prvem sta se zasedbi pridružila še Erkan Ogur in Derya Turkan, v drugem pa smo bili deležni »a capella« izvedbe še ene sevdalinke s strani sedeče Amire - kar je bil povsem primeren zaključek večera.