Foto: Matevž Čebašek

Menza pri koritu, 8. 4. 2017

Jambinai. Vsepovsod obstoječi a nikomur in ničemur pripadajoči so se naposled po treh letih le vrnili v naše kraje, kot so obljubili – z novo plato. Nič nenavadnega ni, da je tudi tokrat pri organizaciji poleg Katamana imela prste vmes tudi Druga godba, saj so Jambinai premierno v Sloveniji nastopili ravno na Drugi godbi leta 2014. Že takrat, ko so nas Jambinai po dolgem in napornem festivalskem dnevu okoli druge ure zjutraj prebudili iz stanja možgansko utrujenih fosilov, je bilo jasno, da imamo opravka z zasedbo, na katero moramo biti pozorni tudi v prihodnje, saj bo imela zagotovo še mnogo pokazati. Razočarali nas niso ne s prvim albumom Differance kakor tudi ne z drugim A Hermitage, ampak o tem še nekoliko kasneje.

Ob boku Jambinai pa nam tokrat ne bi mogli servirati primernejše domače zasedbe, od te ki so jo ... Štefan Kovač Marko banda nas je v letih svojega ustvarjanja presenetila že z marsičim; pravzaprav bi lahko rekli, da je njena edina konstanta nenehen razvoj, ki vedno ponudi nekaj novega, neznansko osvežujočega. ŠKM banda je ena tistih zasedb, za katero veš, da ti bo na koncertu hudo, čeprav si se morda albuma že malo prekomerno naposlušal ali pa si jih letos slišal že trikrat. Zakaj? Zato, ker je bend za vsako priložnost nekaj drugačnega, pa naj bo to zavoljo gostujočih glasbenikov, zaradi nabora glasbil ali zaradi premierno odigranih skladb. ŠKM banda ne deluje po klasičnem principu koncertiranja, ob duhamornem ponavljanjem izvajanja lastnih komadov. Svojega uspeha ne gradi na lahki ulovljivosti zvoka, pač pa na načinu, kako ga izvaja, producira. Najpomembnejši adut ŠKM bande je tako virtuoznost njenih članov in način, kako izvajajo svojo glasbo, ne toliko, kaj izvajajo. Obenem pa tudi to, kaj izvajajo, ne zaostaja za izvedbenim načinom: oboje je namreč vrhunsko.

Tokrat so nam pripravili nekaj starejših skladb in dve novi, ki so ju odigrali ob koncu seta. Celoten njihov nastop je bil nedvomno dobro premišljen in vsestransko dodelan, verjetno točno tako, kot bi izgledala notranjost vaše omare z oblačili, če bi bili otrok stereotipizirane ženske, pod katere streho še vedno živite. Stopnjevanje zadnjega komada je preseglo vsa pričakovanja o preseganju: ko je že zvenelo, da zvoka ne bo več mogoče nadgraditi, se je le-ta ojačal še za celo stopničko, in četudi bi do takrat še lahko lagali, da nas kaj moti, od tistega trenutka več ne bi premogli laži, saj je na tej točki (če ne že prej) glasbena izkušnja postala tudi fizična, telesna.

Sledili pa niso instrumentalno nič šibkejši južnokorejski Jambinai, ki so se po treh letih z novim albumom A Hermitage ponovno vrnili v Slovenijo. Jambinai je zasedba, ki ne le da nadvse uspešno meša tradicijo domačega okolja z eksperimentom v glasbi in sodobnejšimi žanrskimi primesmi, pač pa to mešanico tudi impresivno odigra v živo, ko je za njihov zvok ključna igra kontrastov. Že res, da trenutno mrgoli progresivnih zasedb, ki mešajo žanre, a Jambinai imajo v resnici ponuditi veliko več. Kot smo že zapisali ob ocenjevanju ŠKM bande, ni tako pomembno, kaj izvajaš, če tisto nekaj izvajaš dobro, ali še bolje: odlično. Tako kot ŠKM banda so tudi Jambinai mojstri svojega zvoka in predvsem svojih inštrumentov.

Kakorkoli že, kot z večino post-nekaj bendov se tudi pri Jambinai glasbena slika razvija med tihimi, nekoliko ambientalnejšimi zvočnimi krajinami in abrazivnejšimi, zdistorziranimi, ostrimi metal erozijami, premikanje med njimi pa ni zgolj stopnjevano, pač pa je lahko tudi nenadno. Lahko je stvar trenutka, kar je precej veliko množico v Menzi pri koritu večkrat vrglo iz tira; zdaj mirna, skoraj negibna množica se je lahko kar naenkrat sprevrgla v veliko valovanje teles. Lovke glasbene hobotnice Jambinai poslušalca zlepa ne spustijo.

Odigrali so pričakovan nabor skladb, kot so The Mountain, Time of Extinction, They Keep Silence, Connection in tako dalje. Seveda pa niso izpustili niti zahtevanega bisa.

Sobota nam je tako prinesla težko pričakovan koncert, ki ga bomo zlahka umestili med uspešnejše in bolj katarzične v letu 2017. Če bi vsa množica v Menzi še popolnoma utihnila med nekoliko tišjimi deli koncerta, bi bilo že prav kičasto. Hvala, Druga godba, in hvala, Kataman, za čudovit sobotni večer!