Kino Šiška, 6. 9. 2012

Včeraj je Metelkova začela praznovati svojo 19. obletnico, v Kinu Šiška pa so po dvojnem punk-rockovskem uvodu, ki je bil zaradi neugodnih vremenskih napovedi v Šiško prestavljen prav z Metelkove, še sami začeli zaganjanje nove sezone. Za to je poskrbelo prvo gostovanje kanadskega dvojca Japandroids v naših krajih. Sorazmerno mlad bend je pred tremi leti s prvencem Post-Nothing in predvsem s skladbo Young Hearts Spark Fire, kar sta na koncertu tudi sama priznala, doživel hiter preboj v naprednejše glasbene medije in seveda prepričal tiste, ki so se zaljubili v njun preprost, a poln zvok in prepričljivo ter zopet preprosto liriko.

Če se osredotočimo na včerajšnji koncert, lahko rečemo, da je šlo za presenetljivo hitenje, kar je verjetno zakrivila dodatna predskupina, ki spremlja Japandroids na tokratni turneji. Očitno  je šlo za pozno odločitev, saj o zasedbi Kino Šiška do pred kratkim ni črhnil besede. Tako so točno ob 21h, kot je bilo napovedano, svoj prostor na odru dobili domači Dandelion Children. Ti so vsaj preposlušali, če ne kar fanatično v svoj glasbeni spomin zapisali Nirvanino videnje rocka, nekaj napevov vesoljskih Muse, se sprehodili čez diskografijo Jacka Whita, všeč pa jim je tudi funk, pa kakšna bolj zasanjana melodija ali pa trši riff. Točno tako namreč zveni njihov repertoar. V pol ure se sprehodijo čez obilico žanrov, ki jim je skupen le vokal pevca Jureta.

Težko je ugotoviti, ali na nek način brijejo norca iz vsega okoli sebe, ko poskušajo v eno samo skladbo stlačiti glamurozen uvod, prehod v reggae maniri in kitico, ki kar odmeva Muse v precej okrnjeni verziji. Tako približno se glasbeno sprehaja po letih članov mlad trio, ki očitno še išče lasten zvok. Bobnarka Katja skrbi za konsistentno podporo, a se niti pod razno ne spusti z vajeti. Seveda sta nedorečena basist in kitarist, Jure in Anže vmes inštrumenta zamenjala, s čimer se bend rad pohvali, pa čeprav to morda ni najboljša ideja. Oba prepričata predvsem kot spodobna kitarista, z basom v roki pa nista tako prepričljiva in morda bi moral trio resno razmisliti o četrtem članu. Tudi sam nastop je malce medel, vmesni nagovori prav tako, še najbolje pa se je Jure znašel v dialogu z angleško govorečim obiskovalcem. Je pa treba dodati, da ima zasedba nek skrivnosten napoj, ki se zna čez čas izkristalizirati in ponuditi nekaj bistveno bolj zanimivega ter svojega.

Sledil je še en trio, italijanska zasedba Be Forest. V tesno oprijetih kavbojkah se je na levi ob zasanjanih melodijah zviral kitarist. Za njim je stala bobnarka, ki je, kot se za novodobne zasedbe spodobi, ostala brez bas bobna in seveda tudi brez bobnarskega stolčka. Na desni pa smo dobili še basistko. Obe dekleti sta tudi pevki, kar je bil, več kot očitno, najslabši adut že tako mlačnega koncerta. Be Forest očitno želijo biti trendovski bend, razpet nekje med zapuščino neodvisnega rocka in današnjo podobo indie glasbe v t. i. hipster sceni. V vsem tem so seveda tudi več kot izgubljeni, brez kakršnegakoli lastnega izraza in povrhu vsega na odru še tako moderno zdolgočaseni, da je bila muka ob skupnih, a ne ravno uglašenih vokalih za ušesa še toliko večja. Morda bi z albuma zveneli kot prijetno, nemoteče ozadje, v živo pa so žal mlačen produkt, ki je v domači Italiji očitno pregrizel premalo odrov, na turnejo z Japandroids pa gotovo ni prišel zaradi odmevnih živih nastopov.

Po dveh triih je seveda sledil še pričakovani dvojec večera. Manj je več! Pred steno šestih ojačevalcev se je postavil visoki kitarist Brian King, za bobne pa seveda bobnar David Prowse. V dvorano je po sredinskem obisku prvih dveh zasedb končno stopilo vso občinstvo. Kakih sto prisotnih se je prepustilo malim rockovskim himnam, ki dajejo občutek svobode. Razpeta med koreninami punka in z novo ploščo bližje spevnemu rocku sta Japandroids v nastop vložila precej znoja. Energičnost je njuno drugo ime, a v celostni podobi koncerta recept postane kar preveč monoton. Občasno sta nam namenila nekaj besed, večino časa pa sta se prepuščala podivjanim izvedbam skladb z učinkujočimi skupinskimi vokali. Občinstvo v prvih vrstah je vredno pohvaliti - izkazalo jima je vso podporo – od petja do poskakovanja, eden pa je za hip zašel celo na oder. Skratka, izkazalo se je, da Japandroids v živo sicer zvenita odlično, a v malih odmerkih. 

Svoj pečat koncertu pa je seveda pustila tudi mala dvorana Kina Šiška, ki je obiskovalce zopet pustila na cedilu. Samo v Ljubljani je gotovo pol ducata primernejših klubov za tovrstne koncerte. Kino Šiška je sicer prijetna osvežitev, a njegova naloga bi morala biti predvsem upravljanje velike dvorane. Mala Komuna pač izgleda kot brezoseben mladinski center. Z odra bi še otroke težko naučili skokov, ker bi se jim zdeli premalo adrenalinski, in ko koncert obišče sto ljudi, je vidljivost na oder precej otežena, pa je morda treba dodati, da avtor besedila v višino meri 186 centimetrov.

Povrhu vsega je zanimivo, kako oder oblega leglo z zapestnicami okrašenih fotografov, ki kar cel koncert dajejo občutek, da smo na velikem snemanju kakega videa. En fotograf na deset obiskovalcev.

Pa bizarni prizori, ko nekdo ponesreči prižge vse dvoranske luči, varnostnik pa v popolnoma razsvetljeni dvorani vneto išče stikalo. Pa seveda še zvok, ki Komuno pesti že od samega začetka. Morda bi bilo kljub temu da je organizator Kino Šiška, vsaj kdaj, tovrstne koncerte prestaviti tudi kam drugam. Recimo na prej omenjeno Metelkovo, ki je ravno na ta dan praznovala, ki je nekaj dni prej kar dva koncerta selila in recimo v očeh javnosti »posodila« Kinu Šiška in na kateri sta se po koncertu seveda znašla tudi Japandroids.