* foto: Nada Žgank (na sliki je ujeta celotna razširjena zasedba Koromač)

Star plac, Cerkno, 16. - 18. 5. 2019

Če smo z včerajšnjo prvo recenzijo ob programu prvega dne letošnje izvedbe festivala Jazz Cerkno ostajali na evropskih, predvsem pa domačih tleh, se je nato petkov programski lok vpel med nastope domače zasedbe Koromač in dveh kvartetov: ameriškega Amirtha Kidambi Elder Ones, katerega zadnjo ploščo smo pred kratkim predstavili tudi v eni izmed Tolp bumov, ter nizozemsko-ameriško-britanske naveze Luc Ex' Assemblée.

Večer so s polno močjo, kot bi si ob deseti obletnici benda želeli, otvorili Koromač. Tokrat smo jih slišali v razširjeni zasedbi na odru še z Boštjanom Simonom s sopranskim in baritonskim saksofonom, Francescom Ivonejem s trobento in Giorgiom Pacorigom z rhodes klaviaturami in sintom. Kar zadeva člane banda je do menjave prišlo v kitarski sekciji, zasedbi se je namreč na novo pridružil Anton Lorenzutti, ki se je v ekipo popolnoma vklopil in se na koncertu izkazal tudi kot pobudnik. Šlo je torej za devetčlansko zasedbo, in ravno pridruženi akterji so precej vplivali na zvok in energijo tokratnega nastopa. Koromač so tako svoje kompozicije lahko razširili, predvsem s pihalsko in trobilsko sekcijo, seveda pa ne gre zanemariti tudi Pacorigovega vpliva, denimo v enem izmed komadov, ko je temo najmočneje zaznamoval ravno zvok sinta. Sicer pa je njegove rhodes klaviature kar nekajkrat med koncertom pogoltnilo v maso zvoka.

Izpostaviti gre še dejstvo, da je koncert zasedbi služil tudi kot snemalna priložnost, kar se je poznalo tudi pri ravni uigranosti benda. Koromač so petkov večer mojstrsko otvorili, njihove kompozicije v takšnem ansamblu odlično delujejo. V zvočnem smislu so se sicer s svojim aktualnim materialom odmaknili še malce dlje od surovih zvokov in se s sinti začeli približevati mehkejšemu zvenu.

Sicer pa so igre vlog med kitarami, bobni, pihali in trobili, ko enkrat vodijo eni, drugi imajo možnost vpadov, tretji pa  z ritmičnimi figurami podpirajo ali prve ali druge, koncert vodile po poti stalne variabilnosti ter obenem k možnosti užitka ob stabilnih in jasnih ritmično-melodičnih izmenjavah. Koromačeva kombinacija dveh bobnarjev, ki dopolnjujeta in križata ritmične spletke, je odlična, prav tako pa je do poigravanj prihajalo med kitarami, pihali in trobili. Pred razširitvijo zasedbe za to ni bilo toliko možnosti, po drugi strani pa je zasedba v tem smislu izgubila tudi nekaj ostrine, ki jo je prej vnašal Jure Boršič kot solist.

V primeru zasedbe Koromač običajno govorimo in uživamo ob večni dvojni igri - na ravni celotne kompozicije in znotraj iger tandemov. Tokrat pa se je ta dvojnost prelevila v razširjeno mnoštvo prepletov, ki so se povezali v odlično celoto.

Druga zasedba petkovega večera je bil kvartet pevke in inštrumentalistke Amirthe Kidambi - Elder Ones. Amirtho smo slišali že v kvintetu Mary Halvorson lani v Cankarjevem domu in tudi zasedba Elder Ones je delovala prav kot skupina z odra ali za na oder Cankarjevih torkov. Kidambi na vokalu, harmoniju in sintu, poleg nje pa še sopranski saksofon, kontrabas, bobni in elektronska tolkala. Zasedba je delovala uigrano, a distancirano. Glas Kidambi sicer deluje kot dobro uigran inštrument in vokalistkine spretnosti so impresivne, njeno prehajanje med različnimi stili petja je bilo namreč izjemno gladko - od opernih nastavkov in r&b-jevskih vokalov ter vplivov indijske glasbe do izvajanja različnih razširjenih tehnik. Na koncertu se je Kidambi najmočneje povezala s saksofonistom Nelsonom, s katerim sta si izmenjala nekaj pobud, ritem sekcija pa je pretežno delovala kot izolirana enota – predvsem v smislu skupinskega duha. Druga morda problematična točka nastopa zasedbe so bila besedila njihovih komadov, po uvodnih besedah Kidambi aktivistično usmerjena v ozaveščanje družbenih razmer, kar pa je glede na omenjenega pomanjkljivega skupinskega duha zasedbe izpadlo predvsem v kontradikciji med besedami in dejanji.

Zadnji koncert večera je bil že dobro poznani Assemblée Luc'a Exa, tokrat v drugačni postavi, kot smo ga vajeni. S saksofonom namreč nismo slišali Ingrid Laubrock, ki je bila prisotna, ko je kvartet leta 2013 nastopil v Mariboru, namesto nje se je tokrat pridružila britanska saksofonistka Rachel Musson s tenorskim saksofonom. Igrali so Exove kompozicije, ki še niso doživele diskografske izdaje. Kvartet, ki se giblje med jazzovsko sodobno komponirano glasbo in prosto improvizacijo, se je programsko odlično povezal z zasedbo Koromač z začetka večera, obe zasedbi namreč v svojo glasbo vpenjata raznovrstne ritmične vzorce, Koromač skozi celotne skladbe, Luc' Ex pa predvsem v komponiranih delih, torej v začetkih in koncih komadov. Seveda ni bilo kar tako, da je za bobni sedel Hamid Drake, o katerem je bilo skozi leta že veliko povedanega, pa je vseeno težko najti besede, primerne njegovemu igranju. Vsekakor je vselej na mestu. Ansambel je bil sicer solidno uigran, a so resnično zaživeli šele proti koncu koncerta, ko se je celoten band razigral in močneje povezal. Predvsem pa se je to razkrilo v igri Luc'a Exa.

Sobotni cerkljanski vrvež, ki je segel od Glasbene šole mimo Bara Gabrijel do glavnega koncertnega šotora, je bil celovito programsko zaokrožen. Koncertni del je v popoldanskih urah otvoril ekspresivni čelist Daniel Levin. Njegov nastop je bil vsekakor vreden udeležbe, njegova glasba ni temeljila zgolj na igranju na čelo z lokom ali s prsti, temveč tudi na šumih lista papirja, udarcih ob tla in umestitvi v prostor. V tem je bil njegov pristop soroden triu Fish Wool, ki je nastopil kasneje kot prvi v sklopu večernega programa. Fish Wool so vsi znanci domačih odrov, trobentačica Susana Santos Silva in saksofonist Yedo Gibson sta v družbi z Vascom Trillo uspela ustvariti najbolj vznemirljiv koncert večera. S spretnim ozvočenjem so iz svojih inštrumentov izvabili zvoke, ki so obračali veliko radovednih glav. Čutili smo tišino in suspenz med prisotnimi, ki smo nadebudno spremljali pihanje v drobovje trobente ter male aparature, ki jih je Trilla polagal na bobne in činele.

Po nastopu Daniela Levina so oder glasbene šole sicer zasedli še mladi raziskovalci, tokrat pod marelo projekta code:source z vodjo Gašperjem Livkom. Projekt se glede na udeležbo glasbenikov in poslušalcev razvija v pravi in produktivni smeri. Mestoma šaljiv, drugje spretno raziskovalen pristop seksteta mladih glasbenikov je v kontekstu festivala izpadel izrazito dobro. Posebej mladostno, a v popolnoma drugačnem stilu, se je festivalni večer tudi zaključil, po nastopu zasedbe The Necks so oder namreč zavzeli italijanski gostje Maistah Aphrica. Oktet nam je zaigral razgiban instrumentalen afrofunk z dolgimi umiritvami ter spretno uporabo elektronike in sintetizatorjev. Umaknjeni stoli so večerni prostor sprostili za njihov dolg koncert. Zasedba je igrala točno, tudi poslušalsko zanimivo, vseeno pa nekoliko umaknjeno od občinstva. Občasni preboji četrte stene med komadi ter točna orkestrska uigranost so bili elementi, ki so se najmočneje usidrali v spomin.

Seveda pa je edini še preostali sobotni večerni koncert na oder festivala Jazz Cerkno pripeljal tudi bržkone največje ime letošnjega festivala, avstralske The Necks. Trio od tam spodaj nedvomno ne potrebuje posebne predstavitve, v naših logih se namreč oglasijo približno vsako drugo leto, pa tudi sicer vsaj enkrat letno cel mesec koncertirajo po Evropi. V Cerknem so sicer tokrat nastopili prvič, a na njihov nastop to ni imelo posebnega vpliva. Zopet so namreč dokazali, da so vrhunsko naoljena mašina. Njihov izjemno minimalen pristop k vsem obglasbenem je danes, v dobi prekomerne samopromocije in splošnega posiljevanja z informacijami, nekaj, kar pomirja in navdihuje, The Necks pač nadaljujejo s svojo no bullshit politiko, na oder pa stopijo zgolj zavoljo ene in edine – glasbe. Prihod na oder, kratka uglasitev, očesni kontakt med glasbeniki in BUM! Naslednjih 45 minut smo le še zasanjano plavali v izjemno bogatem morju zvočnosti, ki ga The Necks z neutrudnim igranjem, minimalistično repeticijo in kirurško izvedbeno natančnostjo vsakič znova izvabijo iz svojih glasbil: klavirja, kontrabasa in bobnov. Po aplavzu, kratki zahvali in oznanilu, da se vidimo ob mizi s CD-ji, so tako v zraku, mislih in srcih ostale le besede kolega Iča Vidmarja: »To je sam tok dobr!«

Preverite še recenzijo prvega dne in spremljevalnega programa