*foto: Marko Serafimović

Mnogo festivalov je bilo v preteklega pol leta odpovedanih ali prilagojenih v obliki posamičnih koncertov in razporejenih po več tednih ali mesecih. Eden redkih, ki se je z zamikom štirih mesecev lahko zgodil v originalu podobni obliki, in to strnjen v tri dni kot vsa leta poprej, je Jazz Cerkno. Seveda ni šlo brez prilagoditev. Namesto maja smo se zbrali septembra, namesto nekaj sto nas je bilo nekaj več kot sto, namesto na Starem placu je letos šotor stal na obrobju Cerknega ob potočku Zapoška, namesto šalov smo imeli večino časa maske. Čeprav je bilo čutiti malce nelagodja in je padlo precej šal na našo zamaskiranost, štetje oseb za isto mizo in druge razdalje, pa ni bilo razlogov za negodovanje. Publika je prišla zaradi druženja, predvsem pa v pričakovanju dobre muzike, ki je je bilo ponovno dovolj v tem idiličnem mestecu in na že 25. ediciji festivala.

Otvoritev prvega večera je pripadla povezavi Kristjana Krajnčana oziroma njegovega projekta Drumming Cellist Big Banda RTV Slovenije s posebnimi gosti – kitaristom Janijem Modrom, tolkalistko Petro Vidmar in bobnarjem Vidom Ušeničnikom. Rdeča nit njihovega repertoarja so bila seveda dela Krajnčana, ki je, kot pove že angleška različica njegovega projekta, imel vlogo kar dvojnega solista na bobnih in čelu, med obema inštrumentoma pa je spretno manevriral v skladbah z albuma Abraxas ter s starejše izdaje Siberian Bear, za katere je aranžmaje pripravil dirigent Big Banda in njegov oče Lojze Krajnčan. Big Band je pretkano podlagal soliste oziroma goste ali pa se precizno vpenjal mednje, prav tako pa je detajlno dopolnjeval skladbe tudi z vložki svojih solistov na pihalih ali trobilih. 

Razgibana glasba, ki se giblje nekje med jazzom in filmsko muziko, je šla hitro v uho, a se je tudi hitro porazgubila, ko se je na odru prikazal Ombak Trio, ki je bil najmanj določljiva zvočna tvorba večera, a morda v raziskovanju tudi najbolj zanimiva. Cene Resnik na tenorskem in sopranskem saksofonu, Giovanni Maier na čelu in Stefano Giust na bobnih so se v živo predstavili prvič, a so poskrbeli za plodovito in prodorno igro, katere različico najdemo na njihovem letos izdanem prvencu Through Eons to Now.

Za konec večera se je predstavila še zasedba Silvia Bolognesi Young Shouts, ki je imela, podobno kot prvi koncert večera, bolj klasično kompozicijsko naravnano zvočno sliko kot tudi družinsko navezo. Enigmatična in strastna kontrabasistka Silvia Bolognesi v bendu namreč igra s sinom, bobnarjem Sergijem, četverec pa dopolnjujeta še Attilio Sepe na altovskem saksofonu in Emanuele Marsico na trobenti in vokalu. Gotovo je šlo za eno bolj karizmatičnih zasedb festivala, razlog za to pa je glasba, ki jo navdihujeta življenje in delo črnske pevke folka in gospela Bessie Jones. Glede na to da je Bessie sloviti etnomuzikolog Alan Lomax poimenoval »mati korajža črnske ameriške tradicije«, si tudi ni težko predstavljati, da se je zasedba trudila skladbe predstaviti v podoživeti in energični luči. Posebej dobrodošla je bila tudi interaktivnost; pri dveh skladbah smo bili namreč tudi mi pozvani, naj se kot ponavljajoč odmev s petjem pridružimo zasedbi.

Drugi večer Jazza Cerkno se je pričel s kolektivom Ground Rituals, pri katerem smo lahko že drugi dan spremljali kitarista Janija Modra, poleg njega pa prav tako znane in vešče muzičarje, in sicer Igorja Matkovića na trobenti, Jošta Drašlerja na kontrabasu ter Marka Lasiča na bobnih in tolkalih, ki je nadomestil sprva napovedanega Zlatka Kaučiča. Njihovo igranje bodisi v različnih inštrumentalnih kombinacijah bodisi posamično je omogočilo intrigantno in razgibano raziskovanje, ki je odzvanjalo enkrat izjemno subtilno, drugič spet volumensko bolj prodorno, s skupnim imenovalcem atmosferičnosti. 

Za obetavnim četvercem, ki ima še veliko prostora za odkrivanje novih zvočnih perspektiv, sta se zvrstila še dva elektrofonična izvajalca, ki sta volumensko prodornost še krepko zvišala. Prvi od omenjenih je tandem Falling, v katerem sta se povezala mojstra Mats Gustafsson na slidovskem in baritonskem saksofonu, flavti, elektroniki in klaviaturah ter Christof Kurzmann na elektroniki ter s poezijo. Ustvarjalca na videz delujeta kot nasprotji – prvi zatopljen in poplesavajoč, drugi sedeč in osredotočen. A oba sta zvočno enakovredno intenzivna. Zaključek večera pa je pripadel triu Mopcut, v katerem delujejo vokalistka Audrey Chen, kitarist Julien Desprez in bobnar Lukas König. Če nas je tandem Gustafsson-Kurzmann že dodobra presenetil in nas pripravil na elektrofonično katarzo, so bili trio Falling katarza sama. Terapevtska destrukcija v obliki nojza, improvizacije in elektronike, ki se je do konca večera stopnjevala z Audreyjino razsežno vokalno ekspresijo. 

Tretji dan festivala Jazz Cerkno je iz petkovega bolj elektro-eksperimentalno orientiranega programa zaplul v drugačne vode, tako na odrih kot znotraj spremljevalnega programa. Kmalu po deseti jutranji uri se je Dario Cortese s četico tistih, ki so se poleg glasbe zanimali tudi za znanja o nabiranju in pripravi divje hrane, odpravil na pohajkovanje in botanično raziskovanje okoliških gričev in grap.

Uro zatem se je pred Hotelom Cerkno že odvijal interaktivni koncert Jazz Cerkno Tria v sestavi Boštjana Gombača, Žige Goloba in Blaža Celarca. Prekaljeni glasbeniki so na hudomušen, preprost in večini prisotnih razumljiv način predstavili osnove jazzovske glasbe in glasbene improvizacije. Dober ducat otrok glasbenega podmladka, ki ga v Cerknem ne manjka, saj za njegovo množičnost zgledno skrbita cerkljanska godba na pihala in tamkajšnja glasbena šola, je pod taktirko J. C. Tria izvedel kar nekaj variacij in improvizacij na glasbeno temo Kuža pazi. Interaktivni koncert je bil nadvse primeren priložnostni nadomestek vsakoletnih otroških glasbenih delavnic, ki jih že več let pripravlja in vodi Boštjan Gombač. V duhu kolektivne interakcije J. C. Tria in glasbenega podmladka v občinstvu je urica druženja, skupnega muziciranja in improvizacije minila, kot bi mignil. Zastavljeni koncept interaktivnega koncerta se je izkazal za odlično potezo za popularizacijo jazza in improvizacije pri prihajajočih generacijah glasbeno nadarjenih otrok, ki jim lahko prav takšni dogodki še kako razširijo glasbena obzorja. 

Koncertu je na istem mestu sledila okrogla miza Živa muzika med korono pod vodstvom Igorja Bašina – Bigorja. Med gosti so se znašli Bogdan Benigar, Janez Leban, Tomaž Grom ter Rok Košir, ki se sicer udejstvujejo na različnih področjih, a naj na tem mestu izpostavimo, da jim je skupna organizacija dogodkov. Poleg njih sta se jim za omizjem pridružila še Simona Perčič z NIJZ in Damjan Damjanovič z Ministrstva za kulturo. Beseda je seveda tekla o pogojih, s katerimi se organizatorji in glasbeniki trenutno spopadajo – o pridobivanju mnenj NIJZ, financiranju, ukrepih za živo izvedbo in njihovi (ne)smiselnosti. Pogovor je v celoti na voljo na spletni strani Nove Muske, je pa zanimivo omeniti, da sta proti koncu postala predstavnika oblasti edina gosta. Bolj kot publika so namreč omenjeni organizatorji nanju naslavljali svoje pomisleke in vprašanja o ukrepih v zvezi s COVID-19, ki sta se jim spretno izmikala ali pa naj zanje ne bi bila pristojna. 

Vsem še predobro znani zaostreni pogoji za izvedbo prireditev, ki so s soboto v dodatno zapleteni različici prinesli tudi obvezno nošenje mask znotraj prizorišč še na sedežih, so organizatorjem povzročali nemalo težav. Omeniti je treba, da je občinstvo solidarno izvajalo vsa priporočila in omejitve in s tem zgledno prispevalo k uspešni izvedbi festivala, saj so inšpektorske službe budno izvajale nadzor nad organizatorji. Med drugim organizacijsko ni bilo mogoče izvesti nobenega intimnejšega koncerta, kakršni so se v preteklih letih odvili v prostorih glasbene šole. Tako se je koncert zasedbe Equilibrium as Insta_bility v dvorani glasbene šole odvil prek živega video streama brez publike. Nastop je bil plod tretje glasbene rezidence Mladi raziskovalci, ki jo je letos vodil kitarist Tobija Hudnik.

Na glavnem odru se je dogajanje pričelo ob sedmih zvečer, ko se je najprej premierno odvrtel video koncert Container Doxa. Ta se je začel obetavno, z minimalističnim pristopom tako k zvoku kot k video animaciji, a se v nadaljevanju nikakor ni mogel otresti monotonosti in je predvsem v vizualnem delu preveč podlegel razkazovanju možnosti uporabljenega animacijskega programa. Slišano in videno se je še najbolj približalo praznini, ki jo proizvaja odtujenost živega muziciranja brez neposrednega stika med glasbeniki in občinstvom, s katero je prežeta nova realnost. Že predimenzionirano prizorišče samo zaradi novih pravil proizvaja ogromno praznino in video koncert na neki način tak občutek samo še poudari na tretjo potenco. Mogoče pa je bil prav to namen video koncerta tega glasbeno-umetniškega kolektiva?

Takoj zatem smo bili priča predstavitvi zvočne kompozicije, ki je nastala v okviru Zvočnega safarija, delavnice pod vodstvom Boštjana Perovška, pri kateri so sodelujoči raziskovali, poslušali in snemali zvočnost izginjajočih poklicev, kot sta kovaštvo in pletarstvo. V zvočni inštalaciji smo lahko slišali zvoke ognja, kovanja, kaljenja in oblikovanja železa, v njenem drugem delu pa so do izraza prišli zvoki obdelovanja in priprave lesa za pletenje košar ter seveda samega pletenja, ki so izzveneli ob brušenju mizarskega dleta.

Sledili so trije nastopi, ki so bili vsak zase vrhunci večera, mirne duše pa jih lahko razglasimo tudi za vrhunce celotnega festivala. Stari znanec Jazz Cerkna in slovenske publike, legendarni bobnar Hamid Drake, in perspektivna mlajša avstrijska pianistka Ingrid Schmoliner sta svoj nastop izvedla v vrhunskem performativnem zanosu, polnem brezhibnega in prepletajočega se virtuoznega preigravanja. Repetitivni vzorci klavirja v bolj dinamičnih skladbah služijo kot nekakšna psihedelična podlaga za Hamidova bobnarska nadgrajevanja in prepletanja ritmične metrike. V subtilnih skladbah je bolj poudarjena zvočnost vlečenja palic med strunami klavirja, ki jim sledi prefinjeno zvočenje s pomočjo tradicionalnega okvirnega bobna. V takšnih skladbah sta oba, tako Ingrid kot Hamid, uporabljala tudi vokal, ona bolj v maniri tradicije jodlanja, medtem ko se je Hamid z vokalom naslanjal na zvoke Bližnjega vzhoda in Afrike. Nastop je bil prava poslastica subtilnosti, repetitivnosti in suverenega organskega muziciranja, povezanega v homogen in vrhunski nastop glasbenikov, ki sta generacijsko zelo narazen, a glasbeno še kako skupaj. 

Padajočo temperaturo ozračja, ki je bila edini zares moteči element vse tri festivalske dni, je v soboto do stropa velikega prireditvenega šotora dvignil visokooktanski, energijsko nabriti kvartet Koma Saxo 4, žal brez tretjega saksofonista Mikke Innanena. Ubijalska ritem sekcija v navezi Petter Eldh na kontrabasu in Lukas König na bobnih, ki je tokrat nadomeščal Christiana Lillingerja, je neizprosno zarezala v noč in redkokoga pustila ravnodušnega. Lukasa Königa smo imeli priložnost videti tudi prejšnji večer v hipertenzičnem triu Mopcup in svoje delo je v obeh primerih opravil briljantno, z veliko dodane vrednosti obema zasedbama. Prav zaradi njegovega močnega impulzivnega stakata so Koma Saxo 4 zveneli dosti bolj udarno, kot zvenijo na svojem albumu. Zvočni bravuri obeh tenorskih saksofonistov Otisa Sandsjöja in Jonasa Kullhammarja sta se mojstrsko prepletali tako v bolj improviziranih delih kot v čvrstejših odsekih daljših skladb. Brez veliko modrovanja lahko zaključimo, da so bili Koma Saxo 4 odlični in so presegli vsa pričakovanja.

Kljub razgretemu glasbenemu ozračju je mraz, ki se je spuščal po grapi potoka Zapoška naravnost z bližnjega Porezna, začel jemati svoj davek v osipu poslušalstva, a se je divja glasbena atmosfera ohranila, tudi ko je oder zasedla sedemčlanska banda improvizatorjev, združenih pod imenom Oholo!. Z nastopom so samo potrdili svoj status zastavonoš surovega impro/free jazza v Sloveniji in držali občinstvo v napetosti do samega zaključka festivala. Med obilno bero slovenskih izvajalcev na letošnjem festivalu so zagotovo ravno Oholo! tisti, ki s svojim muziciranjem znajo ustvariti pravo atmosfero v godbenem smislu, pri čemer pompozno zgradijo poln zvok, prepleten z močnimi ritmičnimi impulzi obeh kontrabasov Drašler/Grom in odlične bobnarske osnove Vida Drašlerja. Po melodični plati pa prav nič ne zaostajajo oba saksofona Fon/Boršič, Jeničeva violina in Rudova kitara. Oholo! so torej zbit koncertni konglomerat debelih in tankih not, ki skupaj tvorijo žmohtno zvočno preprogo jazzovskih in improvizacijskih praks. Te bi se vsekakor morale pogosteje slišati tudi zunaj meja naše majhne deželice.

Četrt stoletja Jazza Cerkno je tudi častitljiva obletnica, ki v mestece pod Poreznom že vsa leta privablja pisano množico muzikantov in ljubiteljev tovrstnih glasbenih praks. Klenosti in trmi organizatorjev, ki so kljub nemogočim pogojem za izvedbo uspeli organizirati in izpeljati tako pisan in kvaliteten program, gre seveda več kot zahvala. Jazz Cerkno si zasluži ulico ali pa spomenik! Še na mnoga leta, Jazz Cerkno!