Cankarjev dom, 5. 7. 2014

Večer zadnjega dne Jazz festivala Ljubljana se je v celoti odvil pod streho Cankarjevega doma, ki se je tokrat izkazal za prostornejšega, kot bi bilo glede na število poslušalcev potrebno. Na sporedu so bili domača kolaboracija vsestranskega tolkalista Zlatka Kaučiča s španskim pianistom Agustijem Fernandezom, kultni avstralski trio The Necks ter kanadski ambasadorji afrobeata The Souljazz Orchestra. Začelo se je v Linhartovi dvorani s prej omenjenim duom klavirja in tolkal. Na odru, katerega večino je zavzemal koncertni klavir, je bilo na tleh videti še malo morje tolkal, med katerimi so svoje mesto našli tudi gongi, citre, zvončki in ostale perkusije, ki so značilne za Kaučiča. Skoraj točna sta prišla iz zaodrja, brez omahovanj zasedla svoje mesto in pričela ustvarjati zvoke, ki so se hitro ujeli v začetek prvega komada. Zvočna podoba, ki je pri tem nastala, je razvedrila mlačno sobotno vzdušje v dvorani, prav tako je pozornost pritegnil tolkalist, ki je vztrajno čepel na tleh in bliskovito mahal z rokami po svojem arsenalu tolkal do konca nastopa. Nastop je bil dinamičen in uigran z obeh strani, na momente meditativen in repetitiven, a nikoli preko mere in vsakič lepo zaokrožen z melodičnimi vsadki Fernandeza, ki mu je v maniri »call and response« Kaučič pozorno dodajal široko paleto zvočnih vsadkov. Nekako pri drugi tretjini nastopa sta se vsak posebej predstavila še s solo improvizacijskim delom, ki pa sta bila bistveno krajša in bolj agresivna od skupnih skladb. V podobni maniri, kot se je začel, se je brez pompoznega finala prvi nastop tudi zaključil. Zadnji del je v primerjavi s prvo polovico in solo nastopi deloval nekoliko razvlečen, kljub temu pa je publika nastop nagradila z zasluženim aplavzom. Sledila je pavza.

Drugi na sporedu, prav tako v Linhartovi dvorani, so bili The Necks. Trio, ki je po svetu znan po svojih trans vzbujajočih nastopih, se je k nam vrnil po manj kot enem letu od nastopa oktobra v Kinu Šiška. Mojstri enournih skladb, kjer se preciznost izgubi v nasičenosti zvoka in spet najde v jasnem stopnjevanju in nadgrajevanju igranih vzorcev, so pritegnili za par glav več občinstva, med katerimi so se med oboževalci in tistimi, ki so vedeli, na kaj so prišli, znašli tudi po obnašanju sodeč radovedni mimoidoči. Za peščico slednjih se je sledeča izkušnja nekje po tretjini koncerta izkazala za nedostopno ali pa vsaj ne dovolj zanimivo, da bi ostali do konca. The Necks so namreč po minimalističnemu začetku hitro padli v ponavljajoče zanke, katerih spremembe so bile počasne in subtilne. Tudi na videz so bili nastopajoči kot ujeti v čas, vsak z natančnimi gibi kot del celote, ki je ustvarjala za njih značilen učinek, da se pravzaprav ne dogaja nič, a hkrati več, kot lahko zavest v trenutku zaobjame. Bendu je tako ponovno uspelo vzbuditi zasanjano stanje in publika je bila temu na koncu v veliki večini vzhičeno hvaležna. Vseeno pa je odmev doseženega počutja tokrat, v primerjavi z njihovimi prejšnjimi obiski, trajal odločno manj, kar gre pripisati njihovi formuli nastopov in skladanja. Ta se, čeprav dopušča veliko improviziranega igranja, čez leta v njihovi karieri ni dosti spremenila.

Zadnja na programu večera je bila malce nerodno umeščena multikulti kanadska zasedba The Souljazz Orchestra. Tokrat se je prizorišče premaknilo v prostore Kluba Cankarjevega doma, kjer so posebej za to priložnost izpraznili celotni prostor ter tako pripravili plesišče. Organizatorji so poudarili, da je udeležba na plesišču tako rekoč obvezna, saj bend takega kalibra absolutno ne bo igral pred sedečo množico. Zadržana publika pa je svoje navdušenje nad napovedano in zaželeno aktivnostjo sprva skrivala že pri vhodu v dvorano. Ta je zaradi odsotnosti vrst stolov izgledala veliko večja kot ponavadi in je v kombinaciji še vedno rahlo zasanjanega vzdušja po nastopu The Necks in ideji o plesu delovala kar malo zastrašujoča. Bend je tako začel z nekoliko zamude, a je hitro vzdržal hvale pri napovedih, ki so obljubljale vročekrven nastop z mešanico afrobeata, highlifea in etiopskega groova, prepletenega z vplivi južnoameriške rumbe, sambe, salse in mamba. Bendu je po prvih dveh komadih uspelo spraviti na noge skoraj celo dvorano, kar je glede na težek prestop iz meditativnega vzdušja prejšnjega koncerta na funky ritme z glasnimi sneri in ošabnimi solažami pihalne sekcije vredno hvale. Nastop, ki bi sicer svoje mesto verjetno lažje našel v okviru Zelenega sonca kot jazz festivala, je postregel tudi s poklonilno skladbo začetniku afrobeat žanra, Feli Kutiju, ki je obenem delovala daleč najbolj afriško in je vsebovala sicer tekom koncerta redka obdobja, kjer se je bobnar polastil malo več sinkopacije. Glavne zasluge groova gredo tako klaviaturistu, ki je bil skozi celoten koncert zaslužen za obilico ritmičnih zvokov, ki so nemalokrat na oder pričarali tudi dodatnega kitarista z wah pedalom in basista, ki ju sicer v sekstetu ni bilo. Jazz festival Ljubljana je tako letos za finale zadnjega večera ponudil zabavo, ki je z nekaj rezervne energije in dobre volje občinstva vendarle uspela, čeprav v vidno manjšem obsegu, kot je bilo začrtano.