Klub Cankarjevega doma, 23. 4. 2013

Sinočnji nastop britanskega pevca in pisca pesmi Jona McCleeryja je bil koncert tiste vrste, s katerimi serialka Cankarjevi torki, v aktualni sezoni še bolj kot prej, poskuša nagovarjati publiko, ki je sicer ne srečujemo na bolj konvencionalnih jazzovskih koncertih. V klubu Cankarjevega doma se je tokrat pojavilo največ deklet, kljub solidnemu obisku pa bi tam vendarle pričakovali kakšnega obiskovalca več, nenazadnje McCleeryja upravičeno primerjajo z zvenečimi imeni, kot so James Blake, Radiohead, Massive Attack, John Martyn, Nick Drake in Miles Davis. Še bolj na mestu bi bila, tako po pojavnosti kot barvi glasu, morda primerjava s frontmenom Coldplaya, Chrisom Martinom, je pa hkrati res, da je McCleery v svojem podajanju pesmi manj melodramatičen, ali še raje bolj drakeovsko subtilen oziroma intimen. Kakorkoli že, odmevnost, ki jo Britanec dviguje vse od izida prvenca pred petimi leti, očitno še ni povsem dosegla domače publike, povsem drugače pa je na Otoku, kjer glasba s folkovskim predznakom, še toliko raje tista z referenco na Nicka Drakea, uživa veliko naklonjenost.

Da se je McCleery folkovskih izročil čislanih britanskih prednikov iz šestdesetih lotil na pravem koncu, je potrdil že njegov prvenec 'Darkest Light', katerega izid so sofinancirali njegovi feni, med njimi tudi britanska folkovska ikona Vashti Bunyan. Remiks ene od skladb ga je pozneje pripeljal pod okrilje neodvisne založbe Ninja Tune, specializirane za muzike na stičišču elektronike, hiphopa pa tudi jazza. Verjetno je tudi to sodelovanje botrovalo temu, da je njegov drugi album 'There Is' dobil bolj elektronski značaj, dasiravno so bile tudi nove skladbe še vedno trdno usidrane v klasično kantavtorsko podobo. Posodobljen izraz mu je nedvomno prinesel novo publiko, obenem pa se je preobrazbe lotil s tako pretanjenim občutkom, da so mu zvesti ostali tudi feni s posluhom za klasično britansko folkovsko tradicijo. Elektronski aranžmaji in soulovsko obarvan glas so sprožili primerjave z mladim zvezdnikom (ob)elektronske glasbe, Jamesom Blakeom, toda koncert pa tudi McCleery pozneje v intervjuju sta potrdila, da je podobnost z Blakeom bolj pavšalne narave in da so njuna izhodišča precej različna.

Ker se je McCleery v preteklosti na odrih pojavljal tudi v navezah z elektronskimi somišljeniki z Ninja Tunea, smo pred koncertom razmišljali, kako - in če sploh - bo v tokratni nastop vpletel elektronske aranžmaje, ki so zaznamovali njegov drugi album. Kot se je izkazalo, je bilo tokrat teh le za vzorec. Nekajkrat jih je preko samplerja skoraj neopazno sprožil bobnar Dan See, ki je skupaj z Danom Gulinom na električnem basu že kakšnih pet let stalni McCleeryjev koncertni sošpilavec. Za ritem zadolženi dvojec vse niti nastopa logično prepušča McCleeryju, njegovemu glasu in specifičnemu igranju akustične kitare, ki ob folkovskem pečatu razkriva tudi informiranost s klasično in jazzovsko glasbo. No, če že njegovo strunanje samo po sebi ponuja zanimiv posluh, pa McCleery še bolj navduši kot čuten pevec, interpret s poudarjeno soulovsko toplino, kar smo v najlepši podobi spoznali v začetku drugega dela koncerta, ko je sam odigral in odpel nekaj skladb s folkovskega prvenca. Skladbe z albuma 'There Is' je trojec odel v podobo sofisticiranega jazza, zrelega, elegantnega popa in intimnega folka, slišali pa smo tudi nekaj povsem novih skladb z napovedane nove plošče, med njimi tudi eno, ki so jo v živo menda odigrali prvič. Vsled poenotene zvočne podobe so bile starejše in novejše skladbe  postavljene na skupni imenovalec, kljub temu pa so navdušili stilistični preobrati, nenazadnje je McCleery inspiracijo po novem našel celo v brazilskih muzikah in ariji iz sedemnajstega stoletja.  Izvrsten koncert ni potrdil le tega, da se je McCleery upravičeno znašel med najzanimivejšimi sodobnimi nasledniki britanske folkovske tradicije, pač pa tudi to, da na račun (žanrske) zvedavosti od njega tudi v bodoče lahko pričakujemo nove avanture za glasbene sladokusce.