Menza pri koritu, 19. 6. 2012

Ameriška pevka, glasbenica in skladateljica Julia Holter se je v zadnjem letu izstrelila v orbito zanimivejših ustvarjalcev v polju sodobne popularne glasbe. S ploščama 'Tragedy' in 'Ekstasis' se je predstavila kot mlad a suveren glas, ki skozi heterogenost zvokov in pristopov in preko nasičene atmosfere išče emocionalno tvarino v glasbi in šumih, skoznjo pa tke skupinski zven med avantgardo in sodobnim podtalnim popom. Pravzaprav bi njeno ustvarjanje, če k njemu pripnemo še manj znano ploščo 'Celebration', lahko umestili na premeščajoča polja vsakdanjega šuma, sodobnih klasičnih kompozicij in raznoterih usedlin pop glasbe. Ti se iz plošče v ploščo vpenjajo v polje redukcije, se levijo in s tem odlagajo predvsem vsakdanji šum, ki je na poetičen in tesnoben, a hkrati skrajno zagoneten in privlačen način obenem odlikoval njeno zgodnjo glasbo. Ta je skozi senzibilno plastovitost gradila formo pesmi, jo hkrati senčila in preko tega ustvarjala skrajno intimen  in emocionalno nasičen prostor.

V koncertni različici njene prve prave daljše koncertne turneje in sploh prve v Evropi, se je ta prostor še dodatno razredčil in pred nas postavil golo pesem. S tem so pesmi, ki so bile na koncertu večinoma osredotočene na ploščo 'Ekstasis' dobile konkretnejšo podobo, njihova pretekla odlika, ki se je kot prikazen, duh pop kulture v sodobnem podtalju, vila skozi skrbno grajene zvočne plasti pa se je s tem razkrojila. Tako se ob novih aranžmajih  pesmi, prilagojenih koncertnemu odru prej prepletajoče plasti razplastijo. prej so bile vpete v sladkoben odmev sintetičnih zvokov preko široke uporabe zvočnih vzorcev, ki se poigravajo z našim zvočnim spominom in kličejo sanjavost in sladkobnost new agea in pop kulturnega kiča osemdesetih let prejšnjega stoletja. S tem se prej senčene zvočne usedline bodisi zbistrijo v jasno obliko, bodisi popolnoma izginejo. Poslušalci smo s tem soočeni s temeljno zagato, saj pred nami nenadoma zvenijo znane pesmi v še neznani obliki, koncert pa nam ponudi imenitno priložnost prvega soočenja z njimi. Seveda pa se s tem pojavi tudi problem izvorne izraznosti pesmi, ki so včeraj na račun odrske izvedbe izgubile del svoje izpovednosti in izrazne moči, pa čeprav so bile na oder postavljene in izvedene v vrhunski maniri.

Julia Holter na svoji prvi večji turneji svojo glasbo predstavlja s triom, v katerem sama poje in igra klaviature, spremljata pa jo še čelist Christopher Votek in bobnar Corey Vogel. Trio je pesmi preoblikoval izredno hitro, bojda v parih tednih pred turnejo, kar priča predvsem o resnosti skladateljskega pristopa Julie Holter. Slednja je že večkrat javno izrazila kritiko nad t.i. 'dnevnosobnimi' ustvarjalci današnjega časa, med katere so do sedaj prištevali tudi njo. Njena odrska prezenca, glas in igranje klaviatur sta tokrat zasijala v polni luči in jo predstavila kot izjemno glasbenico in vokalistko. Skrbnost nanosa zvočnih plasti se na odru prelevi v skrbnost detajla skozi okleščeno formo pesmi, skozi katere izraziteje zazvenijo posamične žanrske tvarine. Tako je skozi bolj umirjene pesmi izraziteje zvenela podstat povojne folk glasbe predvsem nekaterih ženskih ustvarjalk. V navezavi klaviatur in violončela pa skozi razprtost forme pesmi tudi izraziteje prodre odmev njene fascinacije z renesančno glasbo, okleščeno, delno hrapavo in predvsem melanholično, v kateri ni nepotrebnih baročnih ornamentov in pretiranih romantičnih usedlin.  Ti občasno v obliki patetike v glasbo pronicajo zgolj skozi kakšne osladne sintetične melodične linije, ki pa se lahko kaj kmalu prelevijo v mehko harmonično dromljanje ali minimalistično repeticijo. Če smo skozi glasbo lahko dobili vtis skrajnega perfekcionizma, pa ima ta tudi svojo senčno plat, ki samim pesmim ne pusti dosti manevrskega prostora in dihanja ter jih prej vleče v polje rigidnosti in sterilnosti. Trio namreč zveni in zgleda, kot da bi igral v maniri klasičnih kompozicij, kjer je vse na svojem odmerjenem mestu, ukleščeno v kleno interpretacijo nekakšne komorne pop glasbe. Ta vtis nehote še ojača odrsko zanikanje tega vtisa v maniri 'saj igramo kompozicije, ki jih projiciramo na zadnjo steno dvorane' ali še bolj absurdno 'prazno notno stojalo na odru'. Vsekakor je odlika tako okleščene glasbe, ki svoj emocionalen naboj gradi na mehkejšem, baladnem, sanjavem zvoku, predvsem v malih zevih in premolkih, ki se vzpostavijo skoznjo. Po videnem in slišanem odrska različica glasbe Julie Holter tega prostora še ne dopušča. Ob tem, da si s  tem oži izrazni potencial pesmi, pa je hkrati z zavestnim predrugačenjem iz svoje glasbe v marsičem izpustila ravno elemente, ki jo delajo samosvojo in zanimivo. Po videnem in slišanem jo lahko po pričujočem koncertu umestimo v malo morje ustvarjalk, ki se vpenjajo v linijo zahtevnejšega popa, od Nico preko Kate Bush pa vse do že rahlo obledelega spomina na eterični zvok zasedb založbe 4AD iz poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja, denimo na Cocteau Twins. Razplastela asociativnost njene glasbe, vstop v senčeno polje nostalgije kot temeljnega naboja njene glasbe, se je umaknilo bolj jasnim, a hkrati pomensko in izrazno tanjšim sozvočjem. Ob tem pa kljub vsemu velja poudariti, da se v samih odrskih izvedbah pesmi skriva še ogromen potencial. Ta bo svojo novo podobo verjetno dobil že čez nekaj mesecev, ko bo morala Holterjeva pričujočo glasbo prilagoditi večjim odrom, saj bo v ZDA na nekaj koncertih spremljala islandske Sigur Ros.

Če sledimo naslovom plošč Julie Holter, torej 'Celebration'. 'Tragedy' in 'Ekstasis' je umestitev njenega koncerta na festival poezije Mlade rime več kot na mestu. Tja jih nenazadnje pripenja starogrški izraz mousikē  kot mitično stičišče poezije in glasbe. Včeraj se je Julia Holter v soparni, dobro napolnjeni dvorani  Menze pri koritu zgolj dotikala robov sanjavosti, globje v eterično omamo pa nas je tokrat potiskala beseda različnih nastopajočih poetov pred njo ...