Pritličje, 27. 1. 2016

V drugi današnji recenziji sredinega dogajanja v Ljubljani se bomo premaknili iz cikla FriForma v Gromki na Metelkovi na drugačen tip glasbene improvizacije: od kolektivne improvizacije na živih glasbilih oziroma vokalu prehajamo v polje individualne improvizacije z vrtljivimi gumbi in elektronskimi generatorji zvoka. Gre za še en večer elektronsko-centričnega programa v ljubljanskem lokalu Pritličje, ki je tokrat gostilo dva dunajska dečka sodobne minimalistične elektronike mešanih vplivov, Andreasa Klotza in Stefana Justerja, ki sta nastopala pod njunima psevdonimoma Superskin ter Jung An Tagen.

Na primeru sredinega dogodka bomo malce razpredali o razmišljanjih, ki so se recenzentu porajala tekom koncertne uprizoritve in po njej, vmes pa se bomo konkretno navezovali na omenjeno dvojico; tako bosta služila kot primer elektronske in DJ-jevske koncertne forme, torej specifičnim načinom živega skladanja, uprizarjanja in poslušanja glasbe, javnega nastopanja in interakcije s publiko.

V sredo v Pritličju so stvari malo po deseti uri že stale na svojih mestih oziroma bolje rečeno na preprosti mizi, polni midi kontrolerjev, upravljalcev s sempli in »knofi«, ki običajnemu gledalcu ali gledalki malo pomenijo – nadzorujejo pač poljubno designirane glasbenikove efekte in upravljanje s sempli. Miza in vse, kar je bilo na njej, je služilo kot medij, prepuščen glasbenikovi organizaciji glasbene produkcije. Reflektorji in preostali svetlobni efekti so bili tekom večera ugasnjeni. Razen ene namizne luči in sveč, ki so gorele v ozadju, smo se poslušalci večinoma zibali v temi. 

Uvodoma smo omenili skupni točki nastopajočih: sodobna minimalistična elektronika mešanih vplivov. Prvonastopajoči Superskin, ki si je na račun bolj analognega obdelovanja zvokov res lastil večje število naprav na mizi, je minimalistično izpadel z glasbo. Poleg malega Casio sintesajzerja, na katerega je igral, medtem ko je uravnovešal efekte ritem mašine, sta ga spremljala še generator semplov in mnoštvo efektov. Če skušamo zaobjeti njegove mešane žanrske vplive, bi recenzent nerodno ustrelil v ambientalni tehno dub. Ampak Superskin ni zastonj predstavnik založb Baba Vanga in Sama Recordings, ki namenoma izdajata žanrsko težko oprijemljive ustvarjalce, zato raje komentirajmo proces. Njegovo prehajanje med brezvokalnimi komadi je zvenelo izredno organsko in minimalističen pridih je dovajal s tem, ko je s počasnim skladanjem razkrival celotno strukturiranje zvoka. Na temelju ene ritmične podlage, ki se je v enem komadu lahko vrtela tudi slabih deset minut, je z malce preoblikovanja ritmičnih poudarkov izpeljal njeno nadaljevanje v docela drugačnem melodičnem nanosu.

Superskin je nastavil prijeten tempo večera pred prihodom Jung An Tagen. Ta je bil v razmerju do njegovega predhodnika po kosih svoje opreme in njihove uporabe bolj skromen, bilo pa je očitno slednje – računalnik ob njem, čeprav zatemnjenega ekrana, je razkrival digitalno obdelavo posnetkov in tako zgolj igral vlogo pasivnega vmesnika predvajane glasbe. Tovrstna koncertna praksa pasivne rabe računalnika se zdi pogosta pri živem nastopanju elektronskih glasbenikov tipa Jung An Tagen, ki v svojem ustvarjanju uporabljajo precej široko paleto elektronskih zvokov in računalniško programiranih efektov. Velja dodati, da je Stefan Juster v zadnjih desetih letih svoja elektronska zvočna raziskovanja izdajal pod vsaj sedmimi psevdonimi in v razvejanih sodelovanjih, recimo Jung An Tagen, Cruise Family, Easy Rider, Stefan Kushima. V glavnem – govorimo o izjemno produktivnem izdajalcu svojih del v malih nakladah, večinoma kasetnih izdaj, in čeprav tudi pri dodobra poznani založbi Orange Milk Records, brez računa na slavo individualnega imena. 

S hrbtom obrnjeni Jung An Tagen je tako v dirigentski asociaciji namesto vihtenja palice vrtel gumbe svoje naprave in uravnaval efekte predvajanega zveznega skupka zvokov. Namesto »zveznega« bi lahko rekli tudi psihedelično – poudariti se želi polurni trans, ki ga je bilo moč doživeti v tem majhnem, zatemnjenem, resonirajočem prostoru. Uvodnih deset minut njegovega nastopa je izrisalo njegovo preteklo zanimanje za noise v pravem pomenu besede – nepredvidljiv, aritmičen, doneč zvok variabilne glasnosti, ki ga je nadaljeval z repetitivnim kompaktnim ritmom. V nadaljnjih dvajsetih minutah je zvok postopoma utesnjeval v pozitivnem pomenu besede, pompozno gradil ritmične poudarke ter z občutkom dodajal elektronske zvoke, ki so barvali set vse do upočasnitve ritma in končnega skorajda abruptnega razpada zvoka.

Medtem ko je bil pri Superskinu bolj izrazit ritmični poudarek skladanja, se je Jung An Tagen občutno več igral z efekti, ki so krasili njegova neočitna prehajanja med deli seta. Oba pa sta zatopljena v svoje generatorje zvoka izražala nezanimanje za občutenje publike, ki smo bili kot osamljeni plesajoči individuumi, združeni v prostoru poslušanja in izvajanja glasbe. Še priklonila se nista na koncu, hvaležnost jima je bila izražena zgolj s prisotnostjo.

RŠ Intervju z glasbenikoma: http://radiostudent.si/glasba/r%C5%A1-intervju/jung-an-tagen-superskin

http://www.discogs.com/artist/3651174-Jung-An-Tagen

http://www.discogs.com/artist/947604-Superskin