Kamizdat Night na MENT Ljubljana: Kikiriki, Nova DeViator, Warrego Valles, Goto80, Lifecutter; Pritličje; 2. 2. 2016

Četrtkov večer je bil v ljubljanskem Pritličju pod okriljem letošnjega festivala MENT posvečen domači spletni založbi Kamizdat. Ta je od svojega konkretnejšega zagona v letu 2013 izdala že resnično lep nabor domačih eksperimentatorjev, sicer z ohlapnim fokusom na elektroniki, a v praksi s precej raznoliko zvočno paleto. Zgolj v zadnjih treh mesecih je tako pri založbi izšlo troje zanimivih izdaj domačega nojza, dva zanimiva albuma se pripravljata za izdajo v bližnji prihodnosti, aktualni avtorji z založbe pa so se v četrtek predstavili tudi s svojimi živimi nastopi.

Pred samim koncertnim delom smo lahko prisluhnili dobro uro dolgi okrogli mizi, na kateri so se pogovarjali vodja založbe Kamizdat, Luka Prinčič, na avtorsko pravo osredotočena odvetnica Urša Chitrakar, umetnica in urednica portala Culture.si Alenka Pirman ter švedski glasbenik Anders Carlsson, ki je pozneje nastopil kot Goto80. V debati so se ukvarjali predvsem z aktualnim stanjem glasbene industrije in spletnega založništva predvsem v navezavi na vprašanje licence creative commons. V njej so uspeli lepo kontekstualizirati vlogo in pomen pozneje predstavljene založbe, ki bojda v Pritličju napoveduje novo serijo dogodkov.

Glasbeni del je nekaj čez deseto zvečer s svojim analognim ambientalnim nojzom otvorila Nina Farič oziroma Kikiriki, katere plošča Woodsinus je kakšen teden pred koncem lanskega leta izšel pri založbi Kamizdat. V DIY maniri improvizira z naborom najrazličnejše mehanske opreme, s katero nato zgradi nepredvidljive zvočne eksperimente. Kot je pri tovrstnem nojzu navada, njeni nastopi ponavadi trajajo nekje med 20 in 30 minut in tudi tokrat je svoj nastop hitro zaključila ter oder prepustila Nova DeViatorju.

Ta je po kratkem premoru predstavil četrti del svoje serije avdiovizualnih kompozicij Razpoke vmesnika, v katerih sta zvok in slika popolnoma neločljiva oziroma nastajata skozi skupen, v živo usmerjan proces. Tako smo bili priča približno petim precej raznolikim zvočnim in vizualnim pokrajinam, ki so se razvijale in fraktalizirale v očitnem medsebojnem odnosu. Nasičena mehaničnost bizarno nepredvidljivih ritmov je pogosto vztrajno uhajala očitni repeticiji in se drugič za nekaj časa ujela v očitne cikle, preden se je zopet raztreščila v kaotičen nojz.

Kmalu za tem smo bili priča premierni projekciji videospota za komad Hande Kader trojca Warrego Valles, ki ga sestavljajo producentki, DJki ter vodji Pritličja Nina Hudej in NinaBelle ter flavtistka Asja Grauf. Videospot, poln sopostavitev človeškega telesa in vzorcev iz narave, je nekako implicitno tematiziral spreminjanje človeške narave ter naš odnos do telesne politike in spolne identitete. Požel je velik aplavz, ki pa ga je skupina preglasila z začetkom živega nastopa, v katerem so bili predstavljeni vsi komadi s prihajajočega EPja. Če gre soditi po nastopu, se bo ta sprehajal tako po sprijaznjenih ambientalnejših krajinah kot po precej odločnejših, pravzaprav tehnoidnih polplesnih strukturah.

Predstavitev aktualnih izdaj založbe Kamizdat je nato prekinil nastop švedskega glasbenika, ki je najbolj poznan pod psevdonimom Goto80. Ta je že od začetkov interneta aktiven na takoimenovani demosceni, kjer se je torej že sredi devetdesetih ukvarjal z glitch in chiptune glasbo, elektroniko s pridihom retronostalgije, ki posega po zvokih analognih konzolnih iger ali pa celo namenoma uporablja arhaično opremo. Goto80 je tokrat v svojem nastopu med drugim uporabil v osemdesetih izredno popularen računalnik Commodore 64, s pomočjo katerega je ustvaril pravzaprav presenetljivo klubske in plesne kompozicije, ki so kompleksno prehajale med posameznimi komadi in tako kljub sicer prepogosto precej zatohlem žanru delovale izredno inovativno, a se vseeno dozdevoma uspele jemati le napol resno.

Za konec je večer prihranil nedvomno največji zvočni zalogaj: tehnoiden nojz zasavskega producenta Lifecutterja. Ta je ob koncu lanskega leta izdal nekoliko ambientalnejšo in umirjeno ploščo Safe Space, v zadnjem mesecu pa očitno uspel posneti še en album z naslovom Death(c)rave, katerega izdaja je bila zaradi nesrečnih okoliščin prestavljena na konec februarja. Kljub temu je njegov nastop služil kot predstavitev novega, očitno veliko agresivnejšega albuma, na katerem lahko pričakujemo preplet sočnih nojzov in neprizanesljivih industrialnih ritmov. Njegova glasba ponekod zahteva pozorno analizo in iskanje vzorcev ter drugje narekuje absolutno prepuščanje udrihajočemu, navidez vedno hitrejšemu tempu.

Večer, ki je bil zastavljen zgolj kot predstavitev aktualnih glasbenikov z založbe, je ponudil predvsem kratke in jedrnate vpoglede v delo posameznih ustvarjalcev. Ti so kljub za četrtkov večer presenetljivo številni in motivirani publiki svoje sete povečini končali po kakih dobrih dvajsetih minutah in tako ohranjali umirjen in osredotočen duh večera. Ta pa je kljub temu uspel odlično orisati tako stanje domače eksperimentalne elektronske scene, kot jo kontekstualizirati v širšem okviru globalnih, z glasbo povezanih sprememb. Na koncu se je kljub številnim nedvomnim tegobam, s katerimi so danes soočeni tako glasbeniki kot založniki, zdelo, da je za samo glasbo in njen razvoj trenutno dober čas.