Galerija Kapelica, Ljubljana, razstava od 20.10. do 18.11.2016

V galerijo vstopim z ne pretirano frenetične ulice, oblačna svetloba se odbija od stekel, vse in vsakdo deluje umeščeno, namenjeno in dejavno. Kar seveda ne more biti res. Moja zaznava počiva tudi na mnoštvu podtalnih tokov, nekateri so dejansko globoko spodaj in črni, nekateri pa ne-vidno med nami, kot tuneli rahlo gostejšega ali redkejšega zraka. Namenjen sem v Kapelico črnih sten, a zvok instalacije Tipping Point me doseže že ob vhodu, na stopnicah, in že se zavem, da slišano ustreza temu, s čimer sem napolnil praznino ne-vednosti in ne-predstavljanja senzorične vsebine postavitve, ne da bi se zares zavedal. S predstavnico galerije izmenjam nekaj besed, predvsem pa poslušam njeno kratko in informativno predstavitev razstave, nakar začnejo stvari od mene naglo odpadati. Nemara ni naključje, da je ob vstopu bil prisoten tudi video snemalec, ki je prav tako kmalu odšel in je sicer temni prostor osvetljeval s reflektorjem. Torej še en vir luči več, ki je odšel. 

Nahajam se v zatemnjenem prostoru prekarnih ravnovesij in povezav, temnem trebuhu lovkastega organizma z ulice malo prej. Prisotna je voda, napeljave, spoji, cevke, dvižni mehanizmi in drugačne vrste organi – oddajniki in receptorji, hranilci in použivalci, mikrofoni in zvočniki, izmenjaje se. Tipping Point avtorice Kathy Hinde ni najenostavnejši, vendar tudi ne najkompleksnejši možni sistem. Kot vse, kar nas tako zadane, stoji na relativno primarnih komponentah, količinah in sprožanjih. Tu je osem enot, na katerih so v nekakšne povečane epruvete postavljeni mikrofoni, ki občujejo z majhnim zvočnikom na dnu vsakega stojala. Epruveti sta na vsaki enoti dve, napolnjeni z vodo, na dnu pa sta povezani s cevko. Epruveti dviga in spušča mehanizem, s katerim upravlja skriti računalnik po neke vrste naključnostnem izračunu. Dviganje in spuščanje seveda spreminja količino vode v vsaki epruveti, tekočina neizogibno počne to, kar tekočina počne. Enote se vklapljajo in izklapljajo, oglašajo se ločeno, skupaj in po vseh drugih možnih kombinacijah. Zvočna nit, ki vse to nosi, polni prostor, odstira in vleče k sebi v naselitev, pa je splet osnovne mikrofonije, ki se odziva na konstantno spreminjajočo se razdaljo med mikrofonom in zvočnikom ter spremembo nivoja vode v vsaki posamezni epruveti, resonančni komori, ki je bivališče vsakega posameznega mikrofona. 

Tej blago potapljajoči se mreži sem povabljen prisluhniti, prisostvovati, ne vanjo posegati. Odvija se nekaj, nad čimer nimam nadzora in si ga niti ne smem želeti, temveč moram pred to dogajanje položiti lastno senzibilnost in ostriti zaznavanje palpitacij v okolju, sebi ter naših spojih in vsebovanosti v njem. Slišne prvine so seveda zvočne, lahko so dojete kot proto-glasbene, ne-glasbene ali pa povsem take. A če se slišanemu približam na ta način, ki bi lahko bil tudi drugačen, ugotovim, da je to telo glasbe, ki je svoje koordinate razprlo v nekaj širšega, v neko specifično koncepcijo okolja, v katerem smo – družbeno-političnega biotopa, narave in kozmosa. Artikulaciji tega se seveda približa prek intelegibilnih sestavin, kot sta nadzorovana nenadzorovanost, pomoč računalnika pri generiranju naključja itd. A to ni zgolj nekakšna tehnološka igrica zanimivih senzoričnih rezultatov, temveč nekaj, kar pripotuje do mene prek atavističnih količin in intenzitet, ki jih na tej točki najbolje izrazim, če pozivam k spuščanju in čutenju skozi krožni nabor sklicev, ki se vijejo skozi to govorjenje. 

Voda, tema, ravnovesje, spoji, recipročno hranjenje, prelomna točka. Točka zloma, točka preliva, ki se znotraj instalacije dogodi takrat, kadar to neverjetno lepo in organsko ne-tonalno mrežo brnenj ne ravno prelomi, temveč prej lokalizirano saturira kratek tulež klimaksa mikrofonije. Ki seveda ne ostane lokalen, ampak dogajanje spreminja tako vnaprej kot za nazaj, ko se zavem, da je in je bila mreža bolj kompleksna in fina, da to pravzaprav ni prekinitev mreže, temveč njena implicitna komponenta, brez katere sem le pomanjkljivo prisoten v dinamiki, ki se artikulira. Kar nas privede do naknadne ali predhodne, uokvirjajoče informacije, da je Tipping Point tudi meditacija o našem odnosu do vodnih virov sploh, problemu uravnovešenja, podnebnih spremembah in ustvarjalkinem osebnem izkustvu poplav. Ta instalacija seveda ni razprava o vodnih politikah, temveč drugi, prav tako nujen del spoprijema s tem. Tako kot terenski posnetki morskih tokov in premikanja ledenikov v delu Jane Winderen nas prek senzoričnega, razbirajočega in spominskega stika z ne-človeškimi dinamikami usmerja v občutljivost, ki je sploh vir skrbi, odnosa in zavedanja. Winderen najde in prisostvuje ter posname to, kar že je, in nam omogoči slišanje skritega, odročnega in ne-slišanega. Enourni postanek v nedrih instalacije Tipping Point pa me sooča z dejstvom, da lahko tudi ustvarjeno okolje omogoči slišati in izkusiti nekaj, kar prav tako že je – in pritiska, kliče k pozornosti.