MoTa Point in Menza pri Koritu, 26. in 27. 2. 2014

Ta teden smo med mnoštvom koncertov v Ljubljani imeli priložnost doživeti tudi dvodnevno rezidenco pionirja preparirane kitare, improvizatorja, ustanovnega člana AMM in konstantne prisotnosti obronkov eksperimentalne glasbe zadnjih nekaj desetletij – Keitha Rowa. V sredo je v galeriji MoTa Point, kjer je le dan prej nastopil Jason Lescalleet, izvedel solo set, ki mu je predhodil še solistični nastop domačega improvizatorja Sama Kutina. V četrtek pa je bil v Menzi pri Koritu del izvedbe kompozicije Martina Küchna »Killing The Houses, Killing The Trees«, pri kateri je bil tretji udeleženec še plesalec Ryuzo Fukuhara.

Sredin večer v MoTa Pointu sta soorganizirala Zavod Sploh in Kud Mreža, najavljen pa je bil kot del utečenega cikla Confine Aperto. Koncert je otvoril Samo Kutin, ki ga poslušalcem Radia Študent najverjetneje ni treba posebej predstavljati. Gre namreč za enega bolj talentiranih in gibkih akterjev kreativnih godb pri nas, čigar domet sega od ljudsko glasbene poustvarjalnosti in pedagogike pa do v zadnjih letih izredno močne eksperimentalne in improvizatorske zvočne dejavnosti. Njegov solistični nastop pa je morda ravno zaradi njegove siceršnje velike odprtosti za najrazličnejša sodelovanje tokrat imel poseben čar. Kutin zadnja leta izredno poglobljeno raziskuje neidiomatski zvočno hrupni potencial hurdy-gurdyja, ki ga poleg učinkovitih preparacij suvereno in s hoteno grobostjo ozvočuje prek kontaktnih mikrofonov in akustičnih resonatorjev, kot so vzmeti in sodi. Lahko bi rekli, da predvsem z uporabo kontaktnih mikrofonov skenira in na plano vleče drobovne procese inštrumenta, z direktno fizično aplikacijo pa tudi povzroča in plasira do sedaj neznana trenja. Tako akustično mehaniko hurdy-gurdyja in samo inštrumentalno gestikulacijo potegne v sfero elektroakustičnega na način, ki  ostaja svež in neposreden ter hkrati povsem zaobide ostale podobne prakse elektrifikacije in efektiranja. In na tem področju ter z ozirom na ta inštrument Kutinu malokdo parira. Set je začel nekako previdno, z malodane »okoljsko« šumečim dromljanjem, a nas je kmalu vrgel v samo središče hrupnih pokanj, drsanj in škripanj. Dogajanje je s prikrito, ampak trdno konsistenco peljal do konca in tako izvedel solo nastop, ki je bil kot hkraten prisluh s publiko, pred katero je razpiral svojo porajajočo estetiko prelomov in drgnjenj.

Po krajši pavzi je pred publiko stopil Keith Rowe in v svoji nonšalantni, a skrajno resni maniri napovedal izvedbo dveh kompozicij. Verjetno je marsikdo pričakoval improviziran nastop, kot smo ga imeli možnost slišati pred nekaj leti v galeriji Kapelica, a priložnost in koncept sta bila tokrat drugačna. V duhu nadaljevanja nekakšne »ameriške« zgodbe eksperimentalnega zvočenja, ki se je začela prejšnji dan z Lescalleetom, se je odločil za dva skladatelja, katerih delo je pomemben del njegovega življenja že desetletja. Prva je bila skladba »Edges« Christiana Wolffa, ki letos praznuje osemdeset let, napisana leta 1968, ko je bil Wolff začasno del AMM. Več o kompoziciji lahko sicer izveste v intervjuju s Keithom Rowom, objavljenem na spletni strani Radia Študent, a eden njenih ključnih aspektov je vsekakor navodilo, ki se glasi takole: ne igraj tega, kar je napisano. In to je precej emblematično določenega izročila odprte kompozicije druge polovice 20. stoletja, t. i. open-ended composition, ki je kljub improvizacijski naravi Rowove dejavnosti pomemben sopotnik njegove raziskovalne prakse. Kot tako odpira vprašanja svobode in zamejitve, upoštevanja in neupoštevanja ter predvsem razširjanja polja odgovornosti. A to so reči, ki so tako in tako vpisane v sam Rowov modus operandi in bi bile prisotne tako ali drugače.

Ravno zato je bila njegova izvedba »Edges« tako živa in vitalna, kot so te reči le malokdaj. Že od prvega škripa po strunah in zevajoče tišine dalje je bilo preprosto slišati, kako zelo zares gre vse skupaj in kakšna »gravitas« in teža življenjskega dela sta prisotni v vsaki gesti, ki obenem to ne želi biti. Gre za trud, ki ohranja konstanten rob, »edge« torej, ki ne zdrsne v utečenost ..., ki se referira in izhaja, obenem pa ves čas zapušča in ne končuje, razpira in uničuje, zeva in odseva.

»Edges« je sledila kompozicija »City Music for Electric Guitar« čikaškega skladatelja Franka Abbinantija, ki je bila napisana posebej za Rowa. Rowe, ki je v svojih improvizacijah nekakšen »mojster« naključne in enigmatične uporabe FM radijskega sprejemnika, je tokratno izvedbo od preparirane električne kitare skorajda povsem prevesil k radijskim signalom – živim in posnetim. Ti so mu omogočali skrajno drobovno poprisotenje narave kompozicije, ki se ukvarja z znanim in neznanim, realnimi in namišljenimi kartiranji mest, konča pa se, kot se je izrazil sam,  z zelo jasnim prepoznavanjem smrti. Rowe je lovil lokalne signale slovenskega radia, jih prečil s posnetki znanih glasb iz radiev neznanih mest ter predvsem konstantno predočeval samo posredovano naravo le-teh, v katero se je vtikal z grobim preklapljanjem, nanašanjem slojev električnega hrupa ter lovljenjem temeljnega električnega brnenja celotne situacije. Redko imamo priložnost prisostvovati zvočenju, ki tako jasno zaobide konvencionalne glasbene skrbi in naziranja ter obenem le-te razgalja na skrajno krut in neposreden način. V zaključku skladbe, ko se je vztrajno oglašal in ponikal posnetek znanega »Adagia za godala« Samuela Barberja, ki ga je rezalo kot britev ostro Rowovo škripanje, je bilo temeljno empirično dejstvo, da nekdo tam je in počne nekaj neujemljivega – z zvokom ter fragmenti glasbe in spomina seveda – tako boleče konkretno, da je del publike ostal zbegan še nekaj časa.

Četrtkov dogodek v Menzi pri Koritu je bil prav tako nekaj posebnega. Spet je šlo za izvajanje kompozicije. Tokrat je bil pobudnik in avtor še en znanec tukajšnjih koncertnih prostorov, pihalec Martin Küchen. Kaj dosti o ozadju kompozicije »Killing The Houses, Killing The Trees« na tem sicer ne moremo povedati, bila pa je izvedena z rahlo okleščeno zasedbo. Rowe je imel v določenem pogledu podobno vlogo kot dan prej v kompoziciji »City Music for Electric Guitar«, a njegov prispevek je bil opazno bolj minimiziran, v ospredju pa je bilo predvsem sprožanje različnih posnetkov. Ki pa seveda nikoli ni bilo zgolj to. Martin Küchen je prav tako predstavil del izčiščene palete svoje zvočne izraznosti, srž kompozicije pa moramo iskati predvsem v  asemblaži dogodkov na šestdeset minut dolgi časovni liniji. Na kakšen način je v to vpleten še tretji akter, plesalec Ryuzo Fukuhara, ni najbolj jasno, a tako je z marsičim pri tej kompoziciji, ki se v veliki meri odreka kakršnimkoli očitnim relacijam, sekvencam ali pomenljivim sopostavljenostim. Na delu je bilo nekaj drugega. 

Kljub sledenju časovni liniji pa je bilo mogoče občutiti, da je kompozicijia zastavljena tako, da se morajo tudi izvajalci sami, in ne le publika, šele dokopati do odgovorov, zakaj so ti materiali tam in se dogajajo, tako kot se. Saksofonska plahutanja in brnenja, posnetki opernih odlomkov Vivaldija, modalnih improvizacij na arabskem udu ter kopice drugih referenčnih materialov, pridušeni elektronski toni in pokanja ter seveda plesni gib Fukuhare, ki morda sledi neki notranji naraciji, morda pa tudi ne. Vsekakor pa je trio v izvedbi pustil ob strani skrb za konvencionalne in povedne načine »interakcije« ali pogosto preveč omejene načine »odzivanja« ter v prostor predvsem plasiral gibe, materiale, trajanja in obvisena razmerja. Čeprav bolj zaokrožena kot nastopi dan prej, je »Killing The Houses, Killing The Trees« v ozračju in v medčloveških konfiguracijah prisotnih prav tako pustila dobrodošlo občutje nedokončanosti in vprašljivosti.