Kino Šiška, 20. 5. 2015

Drugače kot to, da je v teh krajih z oznako r&b še vedno treba biti precej previden, si je dejstvo, da je umanjkala tudi v napovedi koncerta ameriške pevke in songwriterke Kelele, težko razložiti. Čeprav se (vsaj zaenkrat) večinoma pojavlja v alter glasbenih kontekstih, jo ameriški pa tudi britanski mediji brez zadržkov radi primerjajo z največjimi r&b divami, medtem ko bi to skozi oči tukajšnje alternativne publike hitro lahko dobilo negativen predznak. No, po drugi strani ta previdnost niti ni povsem neumestna – če bi se na koncertu potem pojavile kakšne preveč vročekrvne fenice Beyoncé, Mariah Carey ali pa Rihanne, bi se v okolici Kina Šiška verjetno hitro lahko zgodil kakšen nepotreben vandalizem. Ja, Kelela – čeprav predvsem vokalno ne beži od bolj tradicionalnih pristopov - ni tipična r&b pevka, v veliki meri že zaradi glasbe oziroma glasbenih podlag, ki jih soustvarja s plesno-elektronskimi vizionarji, kot so Bok-Bok, Jam City, Nguzunguzu, Kingdom ali v primeru najnovejšega singla 'A Message' tudi RŠ-u dobro znan Arca. Ker slednji svoje producentske usluge trenutno ponuja (alter)zvezdnikom, v zadnjih primerih Björk in FKA Twigs, bi Keleli lahko pripisali celo nekaj konformizma, toda resnici na ljubo je Arcova samosvoja produkcija tako rekoč pisana na kožo tovrstnim ekspresivnim, autsajderskim vokalistom, ki iščejo poti iz stereotipnih obrazcev. Poleg tega pa je skladba 'A Message' nastala iz demo posnetkov, nastalih pred tremi leti, torej še v času pred Arcovim velikim vzponom.

Na to, ali bo iz njunega sodelovanja nastala še kakšna skladba, bo očitno treba še nekoliko počakati. Čeprav je bil izid Kelelinega novega EP-ja napovedan za začetek maja, se je sinoči ob napovedi novih skladb namreč opravičila, da ta še vedno ni dokončan, kar po slišanem sodeč mirno lahko pripišemo njenemu perfekcionizmu. Po objavi dolgometražnega prvenca, mikstejpa 'Cut 4 Me' pred letom in pol, ki si je prislužil hvalospeve specializiranih pa tudi bolj množičnih medijev, ob izidu EP-ja za letošnjo jesen napoveduje še nov album. Z novimi skladbami očitno ostaja v smernicah, ki jih je predstavila s prvencem, razlika je le ta, da se glasbene podlage po novem zdijo še bolj dodelane in premišljeno ukrojene za njen specifičen vokalni izraz. Sama pravi, da je po letih žanrskega raziskovanja končno našla pravega, mi pa lahko pripomnimo, da bi ga verjetno našla že prej, če bi njeni starši iz Etiopije namesto v ZDA emigrirali v Veliko Britanijo. Ni naključje, da je med njenimi sodelavci veliko Britancev, brez katerih bi bile različne aktualne izpeljanke grima, bassa, hiphopa in r&b-ja verjetno drugačne. Kelelinemu samosvojemu izrazu žanrski obsedenci že lepijo nove skovanke, še najbolj posrečena pa se zdita post-r&b minimalizem ali pa kar r&bass.

Hvalospeve na račun Kelelinih nastopov v L.A.-evskem podtalju je bilo pred njenim sinočnjim koncertom v solidno napolnjeni manjši dvorani Kina Šiška sicer treba vzeti nekoliko z rezervo. Najprej zato, ker je večina glasbe, ki se odmakne od prevladujočih smernic in jo Američani postavijo v kontekst r&b-ja, za njih lahko hitro slišati kot novost. Po drugi strani pa tudi zato, ker je z različnimi studijskimi triki danes tudi iz povprečnega pevca precej enostavno narediti virtuoza, pa se potem na odru lahko izkaže, da ni nič boljši od povprečnega evrovizijskega wannabeja. V primeru vokalistov, ki hkrati pojejo še na kompleksno glasbeno podlago, pa živo nastopanje predstavlja še večji izziv. Nekateri to rešujejo tako, da v živo povsem spremenijo aranžmaje, drugi tako, da preprosto pojejo na matrice. Ne preseneča, da se je Kelela pred aktualno turnejo zato intenzivno ukvarjala predvsem s tem, kako svojo glasbo umestiti v kontekst, ki bo deloval na odru. Na prvi posluh se je pojavil vtis, da se je odločila predvsem za matrico – z njo je bila tako uglašena, da najprej ni bilo povsem jasno, ali sploh poje v živo. Toda iz skladbe v skladbo je postalo bolj očitno, da gre resnično za izjemno pevko, ki ima vse detajle naštudirane do najmanjših podrobnosti.

V skladbah, kjer je v ospredje prišel njen vokal, so bolj razumljive postale primerjave s tradicionalnimi r&b divami, čeprav je bila razlika tudi tu očitna. Če se v mainstreamu r&b sprevrača v tekmovanje, kdaj bo kateri od pevk najprej počil glas, se je Kelela teh najvišjih registrov izogibala. Bolj kot z napenjanjem glasilk se je ukvarjala s tem, kako čutnost svojih skladb približati publiki, in v tem je blestela. Še bolj so navdušile skladbe, v katerih so se njen glas in zvočne podlage zlili v mojstrsko ukrojene, celovite zvočne pustolovščine, med katerimi je z različnimi, sicer subtilnimi efekti navigiral odrski pomagač. Večina skladb je v resnici ostala zvesta izvirnikom, toda ob naštudiranosti materiala in predvsem izjemnem, emotivnem Kelelinem vokalu so te dobile povsem nove dimenzije, kar je pri sorodni glasbi prej izjema kot pravilo.

Koncert je bil potrditev tega, da se glasbenici nedvomno obeta svetla prihodnost, ne nazadnje ima že letos potrjene nastope na nekaterih najvidnejših festivalih, kljub temu pa je bil obisk nekoliko pod pričakovanji. Toda kakšnih dvesto obiskovalcev je dobilo izvrsten prikaz tega, kar že sedaj velja za morebitno prihodnost r&b-ja. Je bilo pa hkrati očitno, da je glasba, ki je v svoji osnovi plesna, za evropsko publiko še vedno precej trd oreh za kaj več od pozibavanja. No, kljub temu bi verjetno težko našli koga, ki s koncerta ni odšel zadovoljen.

Da sorodna glasba vse več pozornosti dobiva tudi med domačimi kreativci, pa se je pokazalo skozi uvodni, premierni nastop dvojca FFX, ki ga navigirata producentka in vokalistka GPNGPN ter producent Lotseau. Skozi prizmo izraza, ki hodi vštric z najaktualnejšimi klubsko-elektronskimi muzikami sta nakazala zelo spodobno potencialno pridobitev za domačo sceno. Svoj koncertni nastop bosta vendarle morala še izpiliti, kar pa je glede na to, da je šlo šele za njunega prvega, ki ju je morebiti celo nekoliko prehitel, tako rekoč samoumnevno.