London, 12. 10.2012

Novica o DOOMovem koncertu v HMV Forumu v Londonu je vsebovala majhen, a izjemno pomemben detajl. Takoj pod njegovim imenom je namreč z veliko pisalo še MADLIB. Po izjemno dolgem času torej sanjska veteranska naveza, ki je posnela podzemni raperski kult Madvillainy, na kupu, na enem mestu, na istem odru. Zadevo je bilo treba preveriti. A ne prehitevajmo, izjemni bonus se je zgodil že en dan prej, saj je v ne najbolj karizmatičnem prostoru, O2 areni v Islingtonu, ki je v resnici del nekakšnega šoping kompleksa, nastopil Kid Koala. Koalin "koncert" je bil v sklopu promocijske turneje njegove nove plošče 12 Bit Blues, poklon blueserskim godbam, ki jih je Koala, s pravim imenom Eric San, poslušal v mozoljastih letih. Eric je tokrat imel predskupino, Adiro Amram and the Experience. Adira je trash rap dance pevka iz New Yorka, The Experience pa sta njeni plesalki. Njihov nastop je bil izjemno duhovit in preprost, če se je publika najprej malo čudila njihovim barvasto svetlečim pajkicam poznih 80. let, pa so nas s svojo zabavnostjo in jedrnatostjo hitro prepričale v dobro voljo. Punce so se potem spremenile v The Incredible Dancing Machines in z blesavimi koreografijami in tematskimi kostumi pomagale Kidu Koali in njegovim glasbenim točkam. Scenarij dogodka je bil, kot smo pri njemu že vajeni, izjemno dodelan in preprost, vse je teklo kot po maslu. Poleg plesalk so ga spremljale razne lutke, rekviziti, robot in papirnati aviončki. Koala je odpraskal nekaj materiala z nove plate, tapkal je po cenenih mini semplerjih in po klaviaturi. Nekaj je bilo tudi njegovega starejšega, klasičnega materiala, košček tudi didžej seta bolj kitarskih delcev zgodovine popularne godbe. Skratka, Kid Koala s svojo prepoznavno znamko - trije gramofoni, nič slušalk. Ja, kliše, da je gramofon lahko tudi inštrument, pri njemu zares drži. Kot sem zapisal že v Tolpi njegove nove plošče 12 Bit Blues: "Kid Koala je blueser med didžeji. Njegovo vinilno žongliranje na prvi posluh deluje zabavno razmajano, kot da se požvižga na kompleksnejšo tehniko. No, to je v resnici samo iluzija, saj so njegovi izdelki vedno popolnoma premišljeni, izdelani in izvedeni pincetno natančno, tudi z izpiljeno tehniko, ki se skriva za Ericovo “eksotičnostjo” med didžeji, tehniko, ki jo dobimo servirano neposredno v glavo na njegovih živih nastopih." Tudi tokrat sproščeno natančen, s skoraj kabarejskim dramaturškim lokom in raznimi bistrimi dodatki. DIY show, ki je poslušalstvo povsem prepričal in se obvezno končal s kolektivnim piskanjem kazoojev, torej hecnih piščalk.

A četrtkov Kid Koala show je bil samo ogrevanje. Pravo izredno stanje je med londonsko mladež sejal dogodek naslednjega dne, ko sta se na istem odru po letih spet srečala DOOM in Madlib. Zadevo so promovirali kot dogodek leta, ki naj bi obujal enega najbolj kultnih projektov ameriškega raperskega podzemlja Madvillain - torej sodelovanja Madliba in takrat še MF Dooma. V resnici je bil to le promocijski trik, saj sta samo nastopila na istem odru, ne zares skupaj. In DOOM je za šilce kontroverznosti poskrbel sam. Že pred leti so namesto njega na koncertih nastopali drugi, uskoki. Ne gre za neke dvojnike. DOOM se v javnosti pač ne pojavi brez gladiatorske maske in tako ni potrebna neka pretirana podobnost, da se nekdo na odru pretvarja, da je on. Dokler ne začne repati na playback. Takrat publika hitro dojame, da so jo nategnili. Ravno, ko se je prah okoli prvovrstne “douchebag” [dušbêg] blamaže polegel, pa ni še niti en mesec od tega, ko bi DOOM moral nastopati kot didžej na kraju predvčerajšnjega zločina, torej v Londonu. In spet se je ponovilo, da je namesto njega prišel nek drug okrogel črn možakar, skrit za masko. Začeli so se porajati dvomi, da bo na velikem koncertu sploh nastopal pravi DOOM. In to še ni vse. Zadnji je prah dvignil še Jneiro Jarel, ki je z DOOMom posnel njegov zadnji album Key to the Kuffs. Jneira so napovedali kot podporo velikega koncerta v Londonu, a je sam nekaj dni pred dogodkom na svojem FB profilu zagotovil, da z DOOMom ne bo nastopil.

Suspenz, laži, promocijski triki, zarote. V londonski meki tabloidov, kjer vsi berejo na podzemni trače istih časopisov, ker so pač zastonjski, tovrstne informacije le spodbudijo promocijo, dodajo k veličini, enkratnosti dogodka. Ta je bil tako že pred tedni razprodan in organizator je celo skušal organizirati dva zaporedna koncerta v dveh dneh, a zaradi Madlibovih obveznosti pač ni šlo.

V dvorani za nekih 1500 ljudi, ki se imenuje Forum in se nahaja v severnem delu, blizu nekoč trendovskega, danes turistično tečnega Camdena, je ogreval ameriški emigrant Kutmah. Ta v Londonu prebiva ne po lastni volji, saj so ga zaradi suma povezanosti s terorističnimi dejavnostmi začasno dobesedno vrgli iz ZDA. Kutmah je tehnično podkovan didžej, tokrat je pričakovano imel izjemno ostro beats selekcijo, kar je bilo kar hecno poslušati v tako veliki, povsem nabasani dvorani pred tako "velikim" dogodkom. Velik del publike je le stoično opazoval in nestrpno čakal človeka za masko, drugi smo migali z glavami. Po izjemno nerodnem vpadu hypemana, ki ni poskrbel za noben hype, se je na odru pojavil pravi DOOM in odrapal hite vseh svojih projektov zadnjih desetih let. Na začetku je izgledalo, da bo vse skupaj precej zapohano medlo, a kaj hitro se je DOOM ogrel in povsem uspešno, brez večjih napak odrapal cel koncert. Vmes se je celo vživel, začel komunicirati s poslušalstvom. O Madlibu seveda ni bilo ne duha ne sluha. Ko je DOOM končal nastop s hitičem Beenzie Box, je že izgledalo, da se bo odvil pravi pravcati dogodek, kot se šika. Vsi nostalgiki zlatih let založbe Stones Throw smo zastrigli z ušesi, v zraku je bila celo manjša evforija. DOOMu sta namreč sledila še Madlib in J Rocc, torej dva heroja največje institucije ameriškega podzemnega rapa. No, vse skupaj ni trajalo dolgo. Madlib je dobesedno pokosil vse dobro vzdušje v sekundi. V svojem značilno nezbranem, povsem nepovezanem slogu je vrtel povsem nepredvidljivo. Od rapa, seveda tudi malo J Dille, preko bizarnic do nekega proto disco housa. Vmes malo tišine, kak komad mu je tudi pobegnil. Madlib je povsem nezanesljiv - včasih, redko, deluje zbrano, a večkrat so njegovi didžejevski seti čisto odbiti, na odru pa izgleda, kot da prvič tipka po cede plejerjih. Publika se je hitro redčila, vztrajali smo le trmasti. A je bilo le vse bolj čudno in čudno, vmesnih tišin in nenadnih nenamernih zvočnih vložkov je bilo vse več. Na nek način je bilo prav zabavno, saj kaj takega, da je nastopajoči didžej tako v svojem svetu, tako daleč od poslušalcev, ni ravno pogosto zaslediti.

Na odru smo torej videli 100% pravega DOOMa, tokrat ni šlo za noben hec. In nekaterim je bilo že to povsem dovolj. Ja, tokrat nas res niso nategnili. A vse skupaj je bilo postavljeno precej nerodno, netekoče, češnja na torti pa je bil izjemno tečni hypeman. Za posebnost večera pa ni poskrbel DOOM, ki je prišel in odrapal precej korektno, ampak Madlib s svojim shizofrenim antisetom pred nepregledno množico, ki bi jo sicer zlahka prepričal s selekcijo top 50 hiphop hitov, kot to sicer veteranski didžeji počnejo vse prepogosto. A se mu, morda celo na srečo, očitno precej jebe. DOOMovo rapanje na tem koncertu bomo na stara leta v svoji senilnosti nedvomno pozabili. Madlibovega seta pač ne.