Klub Gromka, 24. 9. 2015

Včeraj se je v Gromki odvil pravi mini nojzerski spektakel. Videti in slišati je bilo moč kar tri ločene kose hipnotičnega udrihanja po naših zaznavnih receptorjih. Najprej sta nastopila sicilijanska Les Spritz, potem je nastopil Klaus Legal in na koncu so nastopili še vsi skupaj.

Z nekaj malega zamude sta pod Gromkinim odrom Les Spritz udarno začela zlorabljati svoje inštrumente. 'Zlorabljati' zato, ker sta zgolj iz kitare in bobnov dobila veliko več zvoka, kot bi si lahko predstavljali, da omenjena inštrumenta sploh zmoreta. Čeravno je njuna glasba na prvi posluh delovala bolj no-waversko, se je pravzaprav izkazalo, da je v njej mnogo več. Zvok kitare in bobnov ni nasprotujoče tiščal glave skozi zid, temveč je sinhrono ustvarjal skupen, na trenutke tudi nekoliko težji in masivnejši zvok. Kljub hitrosti njunega preigravanja sta ostala popolnoma usklajena in brezkompromisna. Zvok efektirane kitare se je mojstrsko ovijal okoli hitrega in ostrega ritma, skupaj sta delovala kot dva istočasno izstreljena metka, ki tekmujeta v tem, kateri bo prej razdelil nekaj mesa na prafaktorje. Sama sta svojo muziko opredelila kot 'stress wave'.

Po krajšem premoru je v popolnoma zatemnjeni Gromki nastopil Klaus Legal. Po prebranem opisu na Facebook strani dogodka si je bilo nekoliko težavneje predstavljati, kaj se pravzaprav obeta. V opisu je namreč ždel stavek, ki je opisal Klausovo glasbo kot nekakšen poskus ustvarjanja hip hop glasbe, ki pa to ni. A z glasnimi mašinami je v temi Klaus uspel pregnati kakršnakoli obstoječa pričakovanja. Kar je sledilo, je bil namreč polnomasten nojzerski obrok, ki se je poigraval tako z zvokom kot tudi z vizualno podobo. Oblečen je bil namreč v srebrnkasto banduro s kratkimi rokavi in hlačnicami, poleg tetovaž po telesu pa ga je krasil še obarvan obraz.

Zvok izpod Klausovih rok so spuščale razne sintesajzerske in ritem mašine, dodatno pa je glasbo popestril tudi z efektiranim vokalom. Glasba se je v osnovi odvijala na področju v vse smeri zmanipulirane elektronike, občasno pa se je znašla tudi na področju tehnoidnih linij. S svojim delom Klaus prikazuje življenje, sestavljeno iz sanj oziroma nočnih mor, sam pa se s pomočjo stroboskopa prikazuje med dnevom in nočjo, med svetlobo in temo.

Za veliki finale večera so združenih moči poskrbeli Klaus Legal in Les Spritz, ki si med drugim tudi že delijo skupen album. Klaus tokrat nastopi bolj v vlogi vokalista, ki se zraven igra še z nekaj sintetiziranimi efekti, medtem ko Les Spritz skrbita za tisti glavni ritem in težko, zanesljivo in celo nekoliko repetitivno podlago. No-waverska poslastica se je neprekinjenih in neprelomljenih ritmov in melodij odvila vse do možnosti nevrotičnega poplesovanja. Kljub temi v prostoru je bilo jasno kot beli dan, da se ti ljudje med seboj res prekleto dobro poslušajo, saj so bili povezani v nadvse sinhrono zvočno kuliso.

Združevanje prijetnega s koristnim se je tako vzpostavilo na meji Italije in Francije, kar samo še dodatno podpira idejo o smislu odpiranja mej. Kar pa se tiče samega koncerta, ki se je dogodil včeraj v Gromki, pa lahko zaključimo z mislijo, da ne bi bilo slabo, če bi stvari večkrat zvenele, kot je zvenela glasba izpod njihovih idej.