Križanke, Ljubljana, 23. 9. 2022

Kdo bi si mislil dve desetletji nazaj? Klemen Klemen napolnil Križanke. Trnovska ninja se je v prvi polovici devetdesetih še kot mul'c prek takrat ustaljenega razpečevanja demo posnetkov uveljavljal na vsako leto bogatejšem in v rap vse bolj zagledanem ljubljanskem alter glasbenem zemljevidu. 

V času, ko je na drugi strani luže, v zibelki hiphop kulture, ta veljal že za popularno glasbeno zvrst, se je Klemen z že izdelanim, avtentičnim stilom oglašal s plošč, ki so zaznamovale zgodnje obdobje te glasbene forme na Slovenskem, ter jo kot obetaven člen tvoril in spremljal njeno širjenje. Ko je leta 2000 pri svojih petindvajsetih letih pretresel takrat še precej navznoter usmerjeno slovensko glasbeno sceno, je presegal meje, se igral s pravili in kot pravi raper razburkal tudi medijsko sceno. Pri založbi Nika izdana plošča Trnow stajl je z več kot deset tisoč prodanimi izvodi danes najbolj prodajan slovenski rap izdelek. 

Že na njej je Klemen poleg svojega izraza prostor ponudil nekaterim takratnim, in kot je pokazal koncert, tudi sedanjim prijateljem. V podobnem, a precej širše zastavljenem duhu pa je potekal tudi petkov koncert ob 20. obletnici Trnow stajla. Po ležernem ogrevanju publike bodisi v preddverju bodisi na koncertnem prizorišču, na katerem je Doša pred začetkom pravzaprav res zgolj, a korektno ogreval, so se stvari nekaj čez deveto začele odvijati precej konkretneje.

Vsekakor je treba že v izhodišču pohvaliti ambicioznost, dramatiko, režijske prijeme in seveda obširno vsebino, ki jo je predstavil skoraj 150 minut trajajoči koncert. Tik pred začetkom je nestrpno množico ovila tema. Z videoprojekcije na odru je v nas zrl mladi, v svoji sobi repajoči Klemen, z džojntom v roki je recitiral uvod v svojo drugo ploščo. »En, dva, tri, pod mojim vplivom ste vsi.« Arhivsko gradivo je nostalgični moment povzdignilo na še nekoliko višjo raven, v množici je vršalo. Medtem je na odru že stala inštrumentalna spremljava – Prismojeni profesorji bluesa v postavi Đogić, Erič, Ribarić in Uhan ter nepogrešljivi Simon Stojko Falk – DJ SSF. Tema se je umaknila, prikazal se je Klemen v MKNŽ puloverju, in kot bi tudi sam komaj in nestrpno čakal, takoj pristopil k poslu.

Začenši z otvoritvenim komadom s plošče je v prvem tematskem sklopu polnim, vzhičenim Križankam silovito odrapal osem skladb s svojega debija. Da na ta večer še zdaleč ne bo sam, je dal vedeti že v drugi skladbi, trnovski štoriji o kriminalistu Neraliču; pri interpretaciji se mu je pridružil njegov frend Satan, ki se je v toku koncerta redno vračal na oder. Sledili so hitiči in gostje – Still Love Her, Sanje s Slavcem, BMD-jem in Perjo, 20 let zapora ter Slana in Tone. Svoj združevalni moment je Klemen nadaljeval tudi inštrumentalno, poleg Prismojenih profesorjev in SSF-a so na oder kapljale glasbene gostje – z Letom 1600 je ob Klemnu v klasični rabljevski kostumografiji stala rosno mlada violinistka Mila.

Po novem nostalgičnem momentu arhivskih posnetkov in razbitem fičotu se je prvi, povsem trnowski blok sklenil s pravim skupnostnim hiphop momentom. Najprej je k besedi pristopil novogoriški King, kmalu za njim pa še skupina ohlapno oblečenih plesalk in plesalcev iz društva GOR. Profesorje v ozadju je zakrila improvizirana stena, prikazali so se grafitarji 1107 Klana in začel se je hiphop parti na hiphop koncertu. Za vse tiste sta najprej odrapala Klemen in King, za njima pa je na oder prikapljala cela plejada raperjev, vsak s svojim prirejenim verzom. Za vse tiste, ki morda ne vedo: bili smo priča čisto pravemu hiphopovskemu cypherju, enemu od stebrov hiphop kulture, ko moči združijo vse dimenzije hiphopovskega univerzuma – vizualna umetnost, ples in seveda glasba. Omenjenih petnajst minut pa ni bil zgolj showcase cypher – na odru je bilo dobrih trideset ljudi, na tribunah jih je stalo več kot tri tisoč, in kljub množičnosti gre oboje razumeti zgolj kot odsev mnogo širše kulture, ki je v zadnjih treh desetletjih opazno zaznamovala tudi obličje teh prostorov. Na odru Križank je v dobršni meri končno stala slovenska veja The Culture, ki jo Klemen Klemen kot verjetno njen najvidnejši, morda celo najbolj avtentični predstavnik do neke mere tudi uteleša.

V drugem sklopu koncerta smo nadaljevali z druženjem; Klemnu je na odru pomagal Recycleman, za refren pa se je prikazala tudi Tina Marinšek. V zaodrju Križank torej ni bila zgolj raperska svojat, pač pa tudi višja, popularnejša sfera, ki jo Klemen s svojim reachom gotovo dosega. V momentu nostalgije po njegovih začetkih smo po komadu V mestu nekaj dogaja precej presenetljivo slišali tudi Mateja Jovana iz Košir Rap Teama in skladbo Naj prjatu je pes. Ta sklop je ponudil nove priložnosti za pojavljanje Klemnovih starih frendov, na odru smo zopet videli Gina Mafio, Bobija Vejna in Kinga, potem pa je bilo treba koncert počasi odpeljati v naslednje vrhunce s komadi Baraba, Velik problem, Arena in Jst sm umrl. Vrstili so se novi gostujoči, med njimi zopet neustrašni otroci, tudi Klemnova nečakinja s svojimi inštrumenti pred polnimi Križankami, ob njih pa tudi profesionalne glasbenice, kot sta flavtistka Janja Turk in trobentač Domen Gracej. 

In tudi tisti, ki so vajeni Klemnovih koncertov, so bili lahko tokrat še nekoliko bolj ganjeni, predvsem kar zadeva pravzaprav fanatično recitiranje verzov in prepevanje refrenov. Publika je Klemnu jedla iz roke, mu sledila v vsaki rimi, z njim pela in skandirala in se z njim nazadnje poklonila tudi najeminentnejšemu gostu večera – Vladu Kreslinu in komadu Čas rojen za dva s Kreslinove plošče iz leta 2003. Prisrčen moment nas je uvedel tudi v sam sklep koncerta, Šnopc in vselej vrhunske Keš pičke. Na koncu so ob Klemnu oder napolnili prav vsi nastopajoči, raperji, breakdancerji, grafitarji, glasbenice in glasbeniki, bend in DJ. Dramaturški lok koncerta na samem koncu ni dopuščal drugega kot izrazov Ljubezni in Klemnovega očitnega olajšanja in neizrekljive hvaležnosti.

Mogoče bi bilo reči, da je bilo česa preveč, česa premalo, da je bil koncert izčrpen, da so bili prisotni lapsusi, da je bil zvok sicer precej tight benda dokaj suh in da bi bil lahko tudi zvok prizorišča nasploh nekoliko boljši, bogatejši. A Klemen Klemen Slovenije ni zavzel zaradi popolnosti. Koncert je bil režijsko soliden, obširen in poln gostovanj, povezovanja in skupnostnega vajba ter kot tak torej ponudil priložnost za nekoliko širše, simbolične sklepe. Slišali in videli smo nostalgične odmeve, morda celo zvok in ljudi neke druge, drugačne Slovenije, vsekakor ne današnje. Slovenski rap je verjetno šele leta 2022 doživel svoj postklimaktični vrhunec. Gotovo je bil to največji slovenski rap koncert in ob tovrstno zastavljenih dogodkih je težko obdržati kritično distanco. Bilo je izjemno.