Kino Šiška, 28. 5. 2012

Uporaba pojma »kulten« je na področju popularne glasbe že tako prostituirana, da je beseda že skoraj izgubila svoj pravi pomen. V večini primerov predstavlja le marketinški prijem, kako na koncerte privabiti čim večje število ljudi. Kyuss, recimo, lahko brez zadržkov označimo za kulten bend. Sodijo namreč med tiste stilsko mejne bende, ki so v času svojega aktivnega delovanja v prvi polovici 90-ih s svojim svežim, unikatnim zvokom postavljali nove meje. Vendar, kot se je to v zgodovini rocka že velikokrat pokazalo, so bili v tistem obdobju neupravičeno spregledani in le manjše število poslušalcev in kritikov jih je prepoznalo kot nekaj posebnega. Se je pa, kot v primeru Velvet Underground na primer, vpliv njihovega zvoka pokazal na daljši rok.

Kyuss je bil tisti bend, ki je navdihoval večino bendov v prvi veliki »stoner« eksploziji s konca 90-ih. V tistem obdobju smo številne predstavnike žanra videli tudi pri nas, vendar je takrat scena obstala na majhnem klubskem nivoju. Desetletje kasneje je nastopila nova generacija in zanimanje za stoner rock je doživelo pravo klubsko renesanso s številnimi domačimi bendi in povečanim interesom mlajše publike. Interes za stoner rock se je povečal tudi v svetovnem merilu, zato ni čudno, da se je zbrala ekipa, ki pod novim imenom Kyuss Lives! poskuša predstaviti tisto, kar je bila revolucija v zvoku pred slabimi dvajsetimi leti.

Tudi avtor tega prispevka sem veliki fen benda Kyuss, vendar sem bil pri tej ponovni združitvi pod imenom Kyuss Lives! velik skeptik. Glavni razlog je bil seveda to, da v ekipi ni Josha Hommeja kot glavnega avtorja. Dejstvo, da je bend nedavno zapustil tudi Nick Oliveri, zadevi tudi ni šlo v prid. A vendar, v bendu sta še vedno vokalist John Garcia in bobnar Brant Bjork, kar je bil še vedno zadosten razlog za neobremenjen ogled nastopa v Kinu Šiška. V smislu, pustimo se presenetiti. Podobno je očitno razmišljala tudi preostala publika, ki je dobro razpoložena in v pozitivnem pričakovanju napolnila Katedralo Kina Šiška. Mit o Kyuss je očitno zelo živ tudi v Sloveniji.

Dogodek so, tudi zaradi odlične nove plošče »Tennis Football Basketball«, zasluženo odprli Carnaval kot eni izmed pionirjev stoner zvoka pri nas. Zaradi kadrovskega cunamija v zadnjem hipu so nastopili kot trio in verjetno lahko temu pripišemo bolj bledoličen, neizživet nastop.

Malce po deseti so oder v temi zavzeli Kyuss Lives!. Brant Bjork za bobni, John Garcia na vokalu, Billy Cordel - bas in Bruno Fevery na kitari. Pošast v obliki zvočnega vulkana je zarohnela in začela bljuvati stare klasike puščavskega heavy rocka. Kot je pokazalo razdobje slabih dvajset let od nastanka vseh teh komadov, so ti odlično prestali test časa in zelo močno zvenijo tudi danes, in sicer ne glede na to, da v bendu ni Josha Hommeja, Nicka Oliverija ali Scotta Reederja. Ok, mogoče je umanjkala kakšna Josheva vokalna finesa v back vokalih ali lucidni kitarski dodatek, mogoče sem pogrešal malce Oliverijeve norosti. A kljub temu je bend na odru dajal dober vtis, kljub manjšim težavam z ozvočenjem.

Garcia je bil dobro razpoložen, svež in v dobri vokalni formi, Cordel in Fevery sta solidni izbiri. A glavna mašina teh, ciniki bi rekli invalidnih Kyuss, je vendarle bobnar Brant Bjork. Vsaj občutek je bil tak. Ima neki svoj mehki udarec, ki daje bendu pravi »groove« in ga vodi skozi nastop, hkrati pa je bil tudi avtor oz. soavtor številnih Kyuss klasik, kar daje težo tudi tej postavi.

Publika se je na dogajanje na odru dobro odzvala in od benda izsilila še dodatek. Na nastopu, ki je trajal cirka uro in pol, novih pesmi nismo slišali.