La Chica in Sudan Archives @ Druga Godba
Kino Šiška, Ljubljana, 30. 5. 2023
Med 22. in 30. majem je potekala 39. edicija festivala Druga godba, ki v našem prostoru predstavlja geografsko najbolj decentralizirano in raznovrstno izbiro glasbenic in glasbenikov, ki segajo močno prek in onkraj mej zahodnjaških godb. Na festivalu so se letos zvrstili Raul Refree, Tarta Relena, Teis Semey Quintet in Vieux Farka Touré na različnih prizoriščih, od Cankarjevega doma do Metelkove, danes pa osvetljujemo zaključni dogodek, ki se je odvil v Katedrali Kina Šiška z nastopom dveh solo pop inovatork La Chice in Sudan Archives.
Koncertno dogajanje je otvorila venezuelsko-francoska glasbenica, pianistka in šolana glasbena inženirka La Chica, ki je leta 2020 izdala EP La Loba. Njen glasbeni izraz predstavlja nenehno prehajanje družinskih korenin, torej med francosko popoidno elektronsko produkcijo in venezuelskimi ter latino ritmi in vokalnimi tehnikami.
La Chica je suvereno in udarno zavzela oder in hitro zapazila ljubljansko tendenco po minimalistični in zadržani telesni izraznosti ter odločno zahtevala razvnetje plesišča: »Dajmo! To je plesna muzika, za plesanje! Plešimo!«. Njen aktualni EP La Loba v originalnem formatu sicer ne posega po izrazito plesni atmosferi, a nam je glasbenica ponudila prilagojene verzije in remikse, ki so izšli lani in se premikajo v avantelektronsko produkcijo. Njen ukaz je zalegel – množica je sprostila svoje okončine in se začela konkretno ogrevati na plesne elektronske ritme. Na začetku je bilo občinstvo v sredinskih vrstah zadržano in sramežljivo, vendar nas je uspela sprostiti, razmigati naše boke in nas celo izurila v personaliziran pevski zbor pri pesmi Aqua, za katero smo ji podporne vokale gradili in ustvarjali s harmonijami zvočnih interpretacij ter variacij refrena. Nalogo smo vzeli resno in harmonizirali do zadnjega takta.
EP La Loba, ki je sestavljal večji del njenega nastopa, govori o nenadni smrti njenega brata, žalovanju, bolečini in iskanju načina ter metod, kako to bolečino izpustiti iz telesa. Kot je sama dejala, »ni mogla pustiti, da bo ta bolečina ostala v njenem telesu in jo razjedala, ampak jo je morala, za svoje zdravje, izriniti iz sebe«. Skladba Aqua ponazarja ta proces, La Chica namreč vodo razume kot enega najpomembnejših elementov za procesiranje čustev. »Preboleti bolečino je podoben občutek, kot se potopiti v mrzlo reko – osvobajajoče«.
Komadi so ustrezno tematiki prehajali od melanholičnih melodij klavirja do udarnega zahodnjaškega eksperimentalnega popa ter latinskih elektronskih produkcij neofolka in folkatronike, pri čemer glasbenica kot očitno inspiracijo navaja kantavtorico Juano Molino. Skladbe z EP-ja La Loba imajo večinoma klavirsko podlago, ki jo je skomponirala La Chica sama; je šolana pianistka, a klavirja v živo ni igrala. Morda bi bil nastop s klavirjem preveč statičen in monoton zanjo, veliko časa in energije je namreč porabila, da je tudi telesno izrazila svoje kompozicije. La Chica je poskrbela ne le za dober glasbeni performans, temveč tudi za angažiranost obiskovalk. To je dosegla s prej omenjenim improviziranim zborčkom in tudi z obrazložitvami ter prevajanjem konceptov in pomenov, ki stojijo za njenimi kreacijami, kar je glasbo spremenilo v atmosfersko pripoved, ki je podrla zid med njo in poslušalstvom.
Po La Chici je v veliko spodbudnejšem, lahkotnejšem in bolj zabavljaškem duhu na oder bliskovito privihrala Sudan Archives. Sudan je ameriška glasbenica, samouka violinistka, ki navdih črpa iz sudanske folklorne glasbe in tamkajšnje metode uporabe godal, s katerimi ustvarjajo plesne folklore, v nasprotju z resno, stoično zahodnjaško uporabo godal v klasični glasbi.
Dobro ogreto publiko je z lahkoto vrgla na noge s priljubljenimi godbami s prvega samonaslovljenega EP-ja, s komadi, kot sta Come Meh Way in Paid, ter nadaljevala z najnovejšim materialom z njenega dolgometražnega prvenca Natural Brown Prom Queen. Opremljena z violino in prodornimi ritmi sudanskih godb, ameriškimi sodobnimi trendi ter celo irsko folkloro je izražala svojo zajebano prezenco, ki je bila še bolj saturirana kot na studijskem izdelku.
Ne ona in ne mi si nismo mogli vzeti premora, glasbenica je namreč že v prvih petnajstih minutah koncerta odvihrala z odra in skočila nazaj, mestoma je tako entuziastično glasno pela in vriskala v naglavni mikrofon, da je od preobremenitve hreščal. A to so bili redki trenutki in so samo dodatno poudarili zanos in energijo, ki ju je izžarevala in uspešno prenašala na obiskovalce po koncertni dvorani. Prisotni so lahko resnično izplesali dušo med hitičem Selfish Soul, trepersko pokalico OMG Brit in komadom NBPQ (Topless). Kombiniranje plesanja, skakanja in petja z nenadnim prijemom za violino ter preciznim, lahkotnim igranjem pa je le še potrjevalo njeno performersko suverenost.
Tako kot je privihrala na oder, je z njega tudi odvihrala. Vzkliki publike »we want more, we wa wa« so ob spremljavi udarjanja po parterskih tleh vztrajali dolgo, ampak res dolgo. Tako dolgo, da se je Sudan, presenečena nad entuziazmom, vrnila na oder, odigrala še en starejši komad, novega materiala ji je že zmanjkalo, in nato, ko je publika dobila še nekaj dodatnih minut za poplesavanje, dokončno zapustila oder. Le tukaj lahko pozdravimo logiko ponudbe in povpraševanja.
Festival Druga godba je ponovno ponudil širok nabor nastopajočih in skoraj brezmejne zvočne migracije, ki so se končale na meji popoidnejših spevnih melodij, primernih za širše poslušalstvo. Potopili smo se v svet eksperimentalnih pop spojin, ki so prehajale med latino, afriškimi, ameriškimi in sodobnimi evropskimi elektronskimi vplivi. Nastopajoči na zaključnem večeru letošnjega festivala sta bili, glede na repertoarje preteklih let, še posebej dostopni za poslušalstvo, šlo je torej za izbor, ki je segel preko zvestih poslušalcev svetovnih godb. V zadnjih letih so se tovrstnemu izboru približali tudi brazilski kantavtor Liniker, pop eksperimentatorka Jenny Hval ali avantpop folklorist Rodrigo Cuevas. Zdi se, da sta imeli La Chica in Sudan Archives bolj melodične aranžmaje od omenjenih glasbenikov, velikoodrski nastop pa letos ni bil rezerviran niti za jazzovsko obarvane melodije. Oboje je verjetno privabilo kakšnega obiskovalca, ki z drugo Drugo godbo sicer ne bi bil seznanjen. Festival je s nenehno svežino repertoarja in odprtostjo znova dokazal svojo aktualnost, zaključni nastop pa je uradno odprl prisrčno veseljaško ljubljansko poletno atmosfero v Kinu Šiška, ki smo jo z navdušenjem pozdravili.
Avtorica Fotografije: Nika Hölcl, vir: Druga godba Facebook profil
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj