Tovarna Rog, 23. 4. 2013

V Tovarni Rog sta ta torek nastopila dva belgijska benda, in sicer La Pince, za njimi pa še kitarsko-bobnarski duet Petula Clarck. Oba benda sta kazala podobnost v surovi, energični in kitarsko noiserski glasbi. A podobnost med skupinama sega še dlje, saj benda izhajata iz podobnega ideološkega stališča ustvarjanja glasbe. Pri obeh je bilo namreč zaznati, da je njuna glasba osvobojena zakoreninjenih vzorcev in se nasprotno temu prosto giba skozi polje izraznosti. Benda se nanašata predvsem na spontanost in energijo, ki se ustvari med njimi. Pri tem pa obe skupini ne predstavljata zaključene celice, saj se ideje med njima pretakajo v obe smeri. 

Tako se člana zasedbe Petula Clarck pridružita La Pince, medtem ko razgrajajo pod odrom Roga in zaigrajo pesem, ki naj bi nastala še  istega dne. Še pred koncertom jih je bilo slišati, kako pilijo zamisli iz novo nastale pesmi. Tako je glasba obeh bendov delovala nadvse sveže, saj je prepojena z nenehnim kroženjem energije in idej. A pri tem so La Pince delovali malenkost bolj jezno, s hitrim in podivjanim zvokom, katerega hrupnost je silila med poslušalce. Njihova glasna glasba dobi svoj podaljšek še v dinamičnem nastopu, ki se je zgodil pred odrom. Tako so La Pince ustvarili neposreden kontakt s publiko, saj so med igranjem nenehno silili vanjo. Predvsem pevec in kitarist sta ustvarjala vedno večji radij, ki ga je skupina zasedala med obiskovalci koncerta. S tem se njihova zvočna slika nenehno prepleta z dinamično odrsko podobo. La Pince so bili na trenutke slišati revolucionarno, uporniško, a hkrati so zaradi pevčeve energičnosti delovali tudi poblaznelo in utrgano. Medtem ko je on z mikrofonom silil v publiko in se plazil po tleh, je bil kitarist v svojem naletu na stopnicah, na mešalni mizi in v drugem momentu globoko med publiko. 

A energičnost in divjanje nista bila zaigrana, La Pince niso ustvarjali pozerskih klišejev. Ta kitarski razvrat je bil pristen in je služil svojemu namenu, to je povezovanju glasbenikov na surovem, primarnem nivoju, kjer se glasba ustvarja s pomočjo instinkta in občutkov. Tako maloštevilna publika ni ostala ravnodušna, saj so jih La Pince nenehno obkrožali s surovo hrupnim zvokom.

Komaj so se stvari rahlo umirile po nastopu prve skupine, že sta pod oder prišla Petula Clarck, bobnarsko-kitarski dvojec. Njuna postavitev bobna in kitare, skupaj s publiko, ki ju je tesno obkrožila, je močno spominjala na Lightning Bolt. Petula Clarck namreč ponovno močno vpeljujeta neposreden in pristen stik s publiko. Glasba je zaigrana brez zavor, na polno v vsej svoji norosti, jezi, kričanju. Včasih se slišita kot podivjan in raztrgan stroj, spet drugič se hrup preoblikuje v všečno plesno pesem ali v nabrito drvenje. Poleg energičnosti pa vpeljujeta še mnogo kitarskih in vokalnih efektov in nasnemavanj, tako da se njun zvok nenehno spreminja v različna zvočno hrupna stanja. V nastop so se vedno bolj vključevali nekateri člani zasedbe La Pince, tako da je ponovno prišlo do prostega pretoka idej med skupinama. A pri tem se glasbena ostrina ni izgubila, v smislu, da bi nastop prešel v bolj ohlapno formo. Petula Clarck sta skozi celoten koncert, ki je vseboval še nekaj dodatkov, ohranjala osredotočenost in energičnost.

V torek sta v Tovarni Rog nastopila dva razgrajaška benda, a se je kljub temu v dvorani vzpostavilo sproščeno in razigrano vzdušje. Tokrat je glasba delovala na primarnem nivoju instinktov, kar je imelo zelo povezovalen učinek. Benda nista potrebovala super ozvočenja, odrskih luči, da bi bila slišati in videti dobro. To sta dosegla in presegla predvsem z nenarejenim in pristnim glasbenim izražanjem, v kar je bila nenehno vključena tudi publika. Prav tako sta skupini pokazali, da je za dober koncert treba tudi pošteno švicati.