Si predstavljate ameriške sanje? Vsaj približno? Ta pojem bomo zdaj povsem pregnetli in uporabili za izhodišče današnje recenzije. Pripravljeni?

Predstavljamo vam mariborske sanje. V začetku leta si najprej želimo dovolj snega za Zlato lisico in še kakšen pobeljen vikend, da nam ne bo treba na smučanje na Koralpe. Redni šiht, dovolj časa za podružit se, hkrati tudi kak koncert za konec tedna. Poletje v Istri, poleg morja pa še obisk kakšnega okoliškega bazena. Pestro martinovo – drugi najpomembnejši praznik – in še pestrejše novo leto ter kakopak domač Pokal in zmaga v Telekom ligi. Mogoče si želimo še kaj, ne pa preveč … In še ena ključna zadeva, želimo si dva tedna dolg Festival Lent. Festival, na katerem se zbere staro in mlado in ki se odvija že od leta 1986. 

Zadnja leta mariborske sanje na čase izgledajo kot mora. Nora centralizacija povzroča, da se mora kar nekaj prebivalcev na delo vozit v uro oddaljene kraje v Avstrijo ali v Ljubljano, Zlata lisica se z globalnim segrevanjem vedno pogosteje premika v Kranjsko Goro, dogodki so zaradi čudno zastavljenih razpisov skoncentrirani v zadnji tretjini leta, no, vsaj prvak lige je ostal na Štajerskem, če že ne doma. Kaj pa Festival Lent?

Tudi Festival Lent je zadnja leta v enem bolj žalostnih obdobij. Spreminja se celostna podoba festivala. Povprečen lentovski večer je včasih izgledal nekako tako: mati in foter sta vzela lento, prenosljivo festivalsko vstopnico, dobavljivo po zelo dostopni ceni. Šla sta pogledat na Folkart, zbor pisanih folklornikov iz celega sveta, medtem ko so ga junci žurali na Zmelkoowih, na do leta 2014 še brez lente dostopnem Večerovem odru. Po Folkartu so se skupaj zbrali in pogledali ognjemet, starša sta dočakala težko pričakovani spanec, mala dva pa sta prevzela lento ter šla še malo preverit nabor afterjev, Mladinin oder in kak hudo alternativen bend. 

Prva večja tragedija, poleg uvedbe lent na Večerovem odru, pa je Mariborčane zadela leta 2015. Takrat je festival prvič trajal manj kot dva tedna … Kakšna tragedija! Sicer še vedno s pripadajočo kvaliteto, smo si lahko obiskovalci ogledali večino prireditev s festivalsko vstopnico po simbolični ceni dvajsetih evrov v predprodaji. A skoraj prepolovljeno število dni na festivalu nikakor ni naletelo na pozitivne odzive. Cesta ob Dravi je v najbolj veselem delu leta postajala iz leta v leto praznejša. In to občutno. Število obiskovalcev Lenta se je s skrajšanjem dni, milo rečeno, prepolovilo. Leta 2012 je 16-dnevni festival naštel približno 700.000 obiskovalcev, leta 2016 je 9-dnevni festival obiskalo približno 230.000 obiskovalcev, lani pa nas je lentalo zgolj še 180.000. 

Kaj pa je bilo leta 2015 tako usodnega za Festival? Najprej so se zgodili ogromni rezi sredstev, denar, namenjen festivalu, se je raztretjinil. S seznama prizorišč so organizatorji črtali Glavni oder na Dravi, ki ga ni bilo tudi leto kasneje. Leta 2018 smo sicer dočakali pozitivno novico, ki je Mariboru prinesla nov stalni oder na Dravi. Ta pa le ni tako stalen, kot nam je bilo obljubljeno, saj ga zaradi nepridobljenega gradbenega dovoljenja lahko organizatorji postavijo zgolj v času Lenta.

Splet dogodkov se je stopnjeval in dosegel vrhunec lani, ko so predrugačili še dogajanje v Mestnem parku, kjer so bili organizatorji na pobudo naravovarstvenikov primorani dogajanje skoncentrirati na glavno promenado. Še en udarec pa so dostavili z mestne občine. Novi župan Saša Arsenovič se je namreč začel zavzemati za prost pogled na reko Dravo, ki teče ob starem mestnem jedru, kar je pomenilo umik stojnic s pivom, špricarjem, pečenimi donut krofki in ostalimi nasladami … Razlog za to potezo ostaja neznan, zdi pa se, da želi novi župan prenesti dogajanje festivala z dejanskega Lenta ob Dravi v center mesta.

Zaradi slabe lanske udeležbe in splošnega nezadovoljstva stalnih obiskovalcev, smo imeli Mariborčani letos bolj malo vere v Lent. Leto 2020 že samo po sebi ni navdušujoče in sama napoved, da Lent bo, sicer šele avgusta, nam je z grenkim priokusom vihala kotičke ustnic. Oktobra lani se je začela prenova Glavnega trga. Koroška cesta, v Mariboru zdaj primerljiva z ljubljansko Slovensko ulico, sedaj predstavlja nekakšno vmesno pot med peš cono in cesto, se pravi ulico, po kateri lahko vozi zgolj javni promet. Kot večina projektov, je bil tudi ta spremljan z ogromno mero skepticizma in vprašanjem, ali bo nov, zelo prostoren Glavni trg sploh dosegel svoj potencial. Na vprašanje nam je odgovoril prav Lent, ki se je začel 21. avgusta. Prvi dan je po plesni predstavi v sklopu festivala uličnega gledališča Ana Desetnica župan otvoril tudi nove luči in talni vodomet. In kako je prenova vplivala na potek festivala? Glavni trg je v letošnjem letu zelo uspešno nadomestil cesto ob Dravi. Vodomet s svojim vonjem po kloru cele dni kliče otroke in otroke po duši, da po njem čofotajo, obisk Glavnega trga pa je bil v času koncertov v sklopu dogodkov Pozor! Muzika na cesti! zadovoljiv.

Letošnji Festival Lent bo za vedno zaznamovan. Koronsko leto je povzročilo, da je bil festival z redkimi izjemami bistveno bolj slovensko obarvan. Ob tem pa je postalo očitno, da Festivala Lent, kot smo ga poznali, ne bo več. Istoimenski predel Maribora bo očitno zgolj še spomin na to, kar je Lent nekoč bil, začenja pa se nova era festivala. V tem novem obdobju bodo prizorišča konkretno zamešana. Organizatorjem Lenta lahko glede na specifiko letošnjega leta čestitamo. Izvedli so festival, kljub mnogim predpisanim omejitvam. Veselimo se tudi prihodnjih let novega, pomlajenega festivala, ki pa očitno nikoli več ne bo, kar je bil.