Kino Šiška, 20. 10. 2014

V manjšem prostoru Kina Šiške se je okoli devete ure zvečer pričel prav zares hrupen večer, ki pa je postregel tudi z obilico nanašanj na razne, celo plesne žanre in tako je bilo poskrbljeno za raznoliko, pestro ter predvsem hrupno vzdušje. James Kelly pod psevdonimom WIFE je v vlogi predskupine vzpostavil krhke in odmevajoče zvočne pokrajine, ki jih ustvarja z nizanjem posnetkov lastnega, sicer na trenutke rahlo netočnega vokala ter prodornih sintetičnih zvokov. Kelly, ki je svojo glasbeno kariero začel s pomočjo eksperimentalne black metal skupine Altar of Plagues, se je odločil z njo zaključiti ter se posvetiti očitno nekoliko popoidnejšim področjem glasbe, ki mu na nek način dovolijo več svobode, čeprav se morda v njih vsaj sprva težje znajde. Skozi ponavljajoče ritme in globoke vseobsegajoče base je svoj set usmeril v zadržan, intimen glasbeni izraz in posredoval nekam jokavo ponedeljkovo vzdušje, ki je delovalo nekako na mestu. Z večinoma preprostimi in mestoma pustimi kompozicijami je ustvaril nekakšen post-popoiden rejv, ki je kljub svoji distanciranosti zavladal prostoru. Zadržan, morda celo odtujen nastop je zastavil vzdušje, v katerem se je odvil sicer poskočnejši preostanek večera.

Po kratkem premoru ter manjših tehničnih težavah so na oder povsem nonšalantno prikorakali Liars, ki so letos izdali že svoj sedmi album Mess. Ta nadaljuje z zanje značilnimi nenavadnimi pristopi, ki nikoli ne delujejo strateško, temveč predvsem zvedavo. Takoj nas je prevzela njihova eksperimentalna psihedelična elektronika s pridihom popa in punka ter z nekakšno farsično ali pa raje igrivo ali odštekano noto, ki jo je bilo mogoče razbrati iz njihovih glasbi primerno nenavadnih oprav ter zamaknjene, navidez raztresene in izgubljene odrske prezence, ki je skupaj s hipnotičnimi projekcijami pripomogla k psihedeličnemu učinku nastopa. Izvirno nenavaden pristop je deloval kot norčevanje iz sodobne dobe, popularne kulture in samih sebe, kar postaja vedno večja redkost. Pevec, ki se je večino nastopa skrival za dolgimi, mastnimi lasmi, je svoj nepredvidljiv vokal vpeljal v dramatične in prodorne, a z efekti konkretno izmaličene klaviature. Te so sodelovale z odločnim bobnarjem, ki je občasno posegel tudi po klaviaturah in tako pomagal pri tvorjenju umazanih, pogosto razdrobljenih melodij. Tudi pianist je mestoma svoje klaviature zamenjal za bas in s tem pripomogel k vsesplošni pestrosti. Melodije so proti koncu zbledele v noise, po katerem so Liars prvič zapustili oder in se na nek način priklonili svojim glasnejšim obdobjem. A skupina se je vrnila še za dva komada, v katerih so zopet pokazali svojo eksperimentalnejšo, čudaško plat, ki jo je posredoval predvsem kaotični in naravnost bizarni pevec s svojimi prav takšnimi kriki, vzkliki in odločnimi besedili. Koncert se je tako končal v velikem slogu in ljubljansko občinstvo, ki je poskrbelo za topel sprejem vseh nastopajočih, je zadovoljno zapustilo prizorišče.