Kino Šiška, 7. 6. 2016

Foto: Matevž Čebašek (galerija fotografij)

Tekoči teden v Kinu Šiška ni navaden teden, temveč so ga oklicali za Super Šiška Week. Ta naziv si je prislužil s pri nas le redko videno priložnostjo serije petih koncertov za vsak dan v tednu in nastopi nekaj res svetovno znanih bendov. Eden izmed njih je sinoči nastopil v Šiškini Katedrali, a tokrat ne bomo govorili o njem, temveč o relativno podzemni, relativno sveži in absolutno zanimivi skandinavski zasedbi Liima.

Relativno podzemni pravimo, ker gre vendarle za dokaj eksperimentalen, majhen evropski bend, ki ne bo dosegel mainstream radijskih valov in je bil včeraj vtaknjen v Komuno, ki pa je kljub pomoči gostov tistega večjega koncerta, ki je sledil v zgornjem nadstropju, ni uspel resneje napolniti. In relativno sveži pravimo, ker gre v bistvu za reinkarnacijo bolj znane zasedbe Efterklang, ki se je v dobrem desetletju delovanja v Evropi že uveljavila kot močna umetniška in koncertna sila in ki je pred tremi leti lep vtis pustila tudi v metelkovskem klubu Channel Zero. Novost v bendu je predvsem finski tolkalec Tatu Rönkkö, ki je dansko trojico dopolnil v četverico Liima, pa čeprav je tudi na zadnji turneji Efterklang v bendu že bobnal. Kaj je torej zdaj tako drugačnega, da je vredno zavreči uspešno evroindie blagovno znamko in začeti znova, bi se lahko vprašali, na srečo pa nam je z nedavno izdanim prvencem in zdaj še v koncertni različici Liima ponudila precej prepričljiv odgovor.

Zgovorna je že odrska postavitev, ki finskega tolkalca postavlja najbližje občinstvu, pevca Casperja Clausna pa najbolj v ozadje. Hitro se izkaže, da imajo Rönkköjevi elektronski beati in sampli znotraj celovitega bendovega zvoka neobičajno veliko vlogo in da so pesmi pogosto zgrajene predvsem okrog njih. Do neke mere je takšna že Your Heart, ki je otvorila sinočnji set in v kateri Rönkkö bobna po ozvočenem pokrovu velike steklene posode, s čimer že nakaže eksperimentalni značaj svojega glasbenega udejstvovanja. Kasneje je med drugim bobnal tudi po loncih in ponvah, položenih na likalno desko, kar je najbrž spomin na njegov nedavni projekt »Igram v tvoji kuhinji«, v katerem je improviziral s kuhinjskimi pripomočki ljudi, ki so ga povabili k sebi na dom. Učinek na strani poslušalca pa ob taki igri ni zgolj presenečenje, sami zvoki namreč ob opazovanju dogajanja v živo zadobijo dodaten smisel in njihovo mesto znotraj bendovega eksperimenta se še afirmira.

Tudi oči občinstva so bile sinoči večino časa prilepljene predvsem na takšno ustvarjanje beatov in šele po določenem času, ko je uspešno minilo še nekaj skladb, sta se resneje izpostavila tudi basist s hecnimi 80's brki in pevec Clausen. Ta je med koncertom tudi s pomočjo blagega autotuna precej prepričljivo lovil svoj vokal s studijskih posnetkov, vmes je tu in tam še sam posegel po elektroniki, v uvodu v basovski new wave komad Trains in the Dark pa še po flavti.

Najprej osvežujoča 80's/new wave eskapada je z nekaj očitno novimi in še nedokončanimi, niti ne zares eksperimentalnimi komadi v drugi tretjini sicer enournega koncerta malce pokvarila splošni vtis in nekaj glav že pregnala iz dvorane. Proti koncu pa je četverica vendarle spet prevzela nadzor nad nami in z elektro eksperimentalnim singlom Roger Waters ter s svojo najboljšo, tokrat niti ne izstopajočo Ameriko občinstvo srečno pripeljala na cilj. Ti hiti so hkrati zaznamovali povratek k bolje strukturiranim komadom zgrajenim okrog živih beatov Tatuja Rönkköja, ki je z divjim tapkanjem po svojem samplerju MPC pozornost zopet pritegnil nase. Čez ciljno črto nas je nato v bisu pahnila umazana bas linija Rasmusa Stolberga, ki vlada komadu You Stayed In Touch With The Wrong Guy. Vokali in struktura te pesmi spomnijo na letošnji Bowiejev album, s tem pa kažejo še nove možnosti zvoka neulovljive četverice.

Ob kameleonskih tipih, ki tvorijo zasedbo Liima, se poslušalec namreč hitro ozre naprej in vpraša, kam bi jih še lahko vodila njihova pot v prihodnosti, vendar so včeraj suvereno dokazali, da pri iskanju novih poti praktično nikoli zares ne zaidejo. Tako smo si ob koncu lahko le zadovoljno priznali, da je bil koncert bolj zadovoljiv od raznih večjih in odmevnejših, nato pa se je noč za nekatere že prevešala v čas za Garbage in tudi superteden je oči kar malce krivično usmerjal le naprej k ostalim prihajajočim glasbenim Bitkam.