Pritličje, 24.5.2016

Domača zasedba Litošt se je po dobrih treh letih vrnila na oder in predstavila svojo svežo ploščo, naslovljeno Time Fabric Silkworms. Prvotno naj bi se koncertna premiera drugega albuma zgodila v Rogu, a je dogodek zaradi bolezni odpadel, čemur je sledil premik v Pritličje. Poslušalstvo se je tako znašlo v manjšem, initmnejšem prostoru, zaradi katerega je bila vizualna komponenta torkovega nastopa še bolj izpostavljena. Povsem upravičeno, kajti tričlanski sestavi znanih glasbenih obrazov se je pridružil nov član, VJ Sv. Pixel. Ta bendovo kompleksno zvočno identiteto oplaja z novo razsežnostjo in možnostjo interpretacije.

Vizualije so vibrirale s fluidno geometrijo, efektivnimi črno-belimi filmskimi podobami in še posebej z zapomnljivim zobovjem, nameščenim na človeško telo namesto glave. Ne preseneča, da so se znotraj krogov za obema manipulatorjema elektronskega arzenala, Vitjo Balžalorskym in Boštjanom Simonom, izrisovale tudi podobe vesolja, kajti nekam tja vleče tudi žanrska zmes zasedbe. Na neki način gre za jazz, pri katerem so okrog lomljenega bobna namesto klasičnih instrumentov nanizani retrofuturistični sintetizatorski zvoki in se v živi izvedbi od studijske razlikuje po dodatnih minutah, namenjenih raztezanju skladb in improvizaciji.

Prek uvodoma malce tišjih basovskih podlag, za katere skrbi Balžalorsky, so izmenjujoče plavale drobljene melodije, piski, tretjič pa psihedelične klaviature. Mestoma so se na prvo uho nepovezani vzorci ujeli in se nato hitro razleteli po zvočni krajini. Bas je z drugo skladbo Super Marek že zatresel odločneje in globlje, bend je muziko zapeljal v izrazito dubovski groove, spet drugič pa so se razigrani sinti iz psihedelije pretvorili v naplasteno podlago za zahtevnejši boben. Na osnovi trdnega in obenem ritmično izredno dinamičnega bobnanja Bojana Krhlanka je Litošt dodobra napolnjenemu prizorišču ves čas serviral igrivo dinamiko albumskih struktur in improvizacije. Slednja nikdar ni zašla v razvlečeno pretiravanje, za kar je v največji meri skrbel nekakšni odrski dirigent Balžalorsky. Preigravanje zasedbe je skorajda pričakovano uigrano in sproščeno, izjemoma se je zgodil kakšen manj tekoče izpeljan prehod predvsem v mirnejše in tišje atmosferične pasaže.

Litošt v živo bi lahko opisali kot križanec med svobodno formo akustične zasedbe Dawn of Midi, sintovsko estetiko ameriškega producenta Coma Truisa in neobremenjenostjo eksperimentalnega trojca Battles. Pred slednjimi bo imel Litošt priložnost nastopiti že čez slabih štirinajst dni, in če se osredotočimo na primerjavo z Američani, je moč opaziti predvsem odstopanje v pristopu do groova. Najbrž ne bi prišlo do množičnega neodobravanja, če bi domači četverec večkrat, pa čeprav le za kratek čas, snel uzde in zdrsnil v enostavnejši ritem. Ko je po sicer potrpežljivo tempiranem bildanju prišlo do te kar naenkrat lahkotne plesnosti je publika to glasno pozdravila.

Kdo ve, morda bodo vesoljne črvine nadaljnjega raziskovanja Litošt posrkale tudi v omenjeno smer. Tja je zasedbo zaneslo tudi v dodatku oziroma krajšem jam sešnu, odigranem po zaključni skladbi Nautilus, ki zapira ploščo Time Fabric Silkworms. Med dobro uro trajajočim koncertom je ena od poslušalk najbrž v šali polglasno povprašala: “Kje imaš kitaro?” Seveda je Litošt ob prikazanem avdiovizualnem razkošju niti najmanj ne potrebuje, po drugi strani pa si ne postavlja večjih omejitev, in prav je tako.