Klub Cankarjevega doma, 3. 7. 2013

Ko smo pred kakim desetletjem v zvezi z ljubljanskim jazzovskim festivalom nekateri še radi uporabljali diskurz ločevanja mainstream in naprednega jazza znotraj festivalskega programa, smo lahko tovrstno ločevanje opazovali na delu tudi v gibanju publike. To je deloma omogočil tudi avditorij Križank, ki za tovrstna opazovanja nudi dovolj velik prostor. Organizatorji so si tedaj nekega večera privoščili na konec programa, ki smo ga – upravičeno ali ne – imeli za 'mainstream', uvrstiti čikaški tentet Petra Brötzmanna, kar je bila tedaj priložnost za počasno praznjenje prizorišča. Nauk te prigode naj ne bi bil le v narcističnem izživljanju nad nerazumevanjem domnevnega meščanstva, ki 'ne razume' naprednega, svobodnega, kreativnega – četudi ta možnost ni ravno za lase privlečena. Problematičnost tovrstnega programa bi raje umestili v orientacijo organizatorjev, ki so v danih prostorskih pogojih morda eksperimentirali vmes med gibanjem občinstva in pridobivanjem le-tega. Za konkretnejše vsebinske zasnove, ki bi bile z vzgajanjem in pridobivanjem publike neobremenjene, tedaj očitno ni bilo prostora.

    

V tem času je festival iz množičnega dogodka napredoval v klubskega, dogodki so veliko bolj razpršeni, učinek pa je že več let dvojen. Na eni strani je laže narediti izbor obiskanih koncertov, na drugi pa razpršenost koncertov omogoča tudi osredotočenje na vsebinske poudarke. Ker tu ni prostora za ugibanje o samih organizatorskih in ekonomskih vzvodih te očitne spremembe, pa lahko potegnemo le neki lok s prej opisano prigodo. Peter Brötzman letos ni toliko ime, ki se postavlja v razmerje do drugih sodobnih jazzovskih tokov. Tako pa tudi, kot je navedel že sam v včerajšnjem intervjuju za Radio Študent, oznaka eksplozivnega, močnega, bučnega in glasnega saksofonista nima več močne opisne vrednosti. Letošnji jazz festival je namreč zopet v naše kraje pripeljal Petra Brötzmanna, vendar tokrat kot glavnega gosta festivala, ki bo v različnih zasedbah nastopal vsak dan. To seveda ne pomeni, da so 'sodobni tokovi jazza' postavljeni na stranski tir, pač pa nekaj boljšega. Dolgoletni pihalec je ne nazadnje njihov del že več kot štiri desetletja in, če mu je posvečen fokus letošnjega programa, se mu bomo lahko mirno posvečali onkraj poenostavljajočih opozicij. Vse do sobote, ko utegne biti postavitev na oder Križank z Macy Gray poučna na tudi kak  drug način. 

Čeprav program letošnjega jazz festivala še zdaleč ne nudi zgolj omenjenega fokusa, pa z njim vseeno začenjamo. Zgodilo se je že minuli torek, ko je bila v tivolskem MGLC otvoritev razstave grafik omenjenega pihalca, s krajšim nastopom njegovega petkovega soigralca, Jasona Adesiewicza na vibrafonu. Z včerajšnjim nastopom kvarteta Sax And Drums v Klubu Cankarjevega doma je festival nadaljeval že večkrat preizkušeno potezo ustvarjanja premiernih koncertnih zasedb.  Včerajšnjo so tako sestavljali sicer že stari znanci: Ken Vandermark kot drugi saksofon in tolkalec Hamid Drake sta oba v preteklosti spremljala Brötzmanna v neštetih zasedbah. Novost v včerajšnji kombinaciji je bil tokrat pogosti znanec ljubljanskih odrov, Chad Taylor.

Koncert je kakopak potekal, kot se šika: močna enourna igra in še en krajši kos, ki ji je sledil, sta kljub konkretnemu zalogaju vodila še v krajši dodatek. Treba pa je omeniti, da je včeraj k dobršnemu delu naelektrenosti pripomogel tolkalski par. Četudi smo s strani Hamida Draka lahko vajeni občasnih digresij v reaggie ritme ter arabske vzorce, medtem ko Chad Taylor rad teži k rockovskemu drivu, je včeraj njuna igra v natančno usklajenih udarcih mnogokrat podvojila ritmični učinek, kar je predstavljalo tudi dobro ogrodje za preigravanje naokoli brez popuščanja ali razpustitve. Tako ogrodje pa je dopuščalo številne digresije na relaciji do saksofonistov, kolikor ni dovolj prostora ponujala že njuna medsebojna igra. Brötzmannove počasne in ekspresivne vpade je avtor teksta slišal kot protipol Vandermarkovemu kontinuiranemu brzenju, a razločitev v resnici ni bila ves čas tako očitna. V vsakem primeru pa so občasni prelomi in predvsem pozorni premolki enega ali drugega saksofonista dinamiko držali na relaciji stalne igre in ne toliko same strukture. Domnevamo pa, da je kljub premierni naravi včerajšnjega kvarteta v prihodnjih dneh ostalo ogromno prostora za subtilnejša raziskovanja samega zvoka. A začetek je bil spodbuden, kolikor je nudil vrhunsko priložnost za intenzivne dvogovore.