Klub Gromka, Ljubljana, 3. 6. 2019

Na ponedeljkov nedolžen sončen dan so se tik pred deveto zvečer čez nebo privalili oblaki in Ljubljano je v petminutni odsotnosti sonca zalilo. Totalno. Tudi zato ni bilo preveč kičasto. Pa ker kiča v Ljubljani ni. Vsaj takrat ne, ko pride na obisk Lydia Lunch, morda kar v družbi svoje zasedbe Big Sexy Noise.

Kako velik in seksi je lahko hrup? Kdor želi vedeti, naj se usede v svoj Back to the Future DeLorean časovni stroj. Če pa ga ne premore, jebi ga, ima tukaj recenzijo.

Lydia Lunch je, tako v Ljubljani kot v svetu, že stara znanka. Gre za predstavnico newyorške no wave scene. No wave se sliši nekako tako, kot če bi iz nerecikliranih odpadkov rock & rolla vzel vse, kar je preveč trdo in obstojno, da bi razpadlo. No, in če vzamemo vse takšno, to povežemo z nekaj post punkovskega vulgarnega anarhizma in zadevo še obogatimo z vsemi nihilističnimi začimbami, kar jih najdemo na vrtu, dobimo približno nekaj takega, kot je no wave. Umazano, glasno in brez dlake na jeziku.

To je bilo poslušalcem jasno že hitro po tem, ko so vsi trije člani benda Big Sexy Noise prišli na oder Gromke. Lydio sta spremljala še James Johnston s kitaro in Ian White za bobni. Sicer okrnjena zasedba, vsaj v primerjavi s posnetki zasedbe na spletu, ni omejevala polnosti bendovega glasbenega izraza v Gromki. James je s kitaro svoji ekipici nudil čisto dovolj melodije za vzporedno jezno, ritmično zelo sposobno udrihanje po bobnih in Lydijine besede, očitno prepojene s fino mešanico etanolskih zvarkov, obilico izkušenj, velikimi kupi karizme in fajn gostim dimom neštetih skurjenih čikov. Na ta koncert nismo prišli pit fensi koktejlčkov z dvignjenimi mezinčki, peti pesmic ob tabornem ognju, tudi zaljubiti bi se bilo v takšnem vzdušju pač bolj težko.

Morda se vse skupaj sliši že malo čez rob dobrega okusa. Ampak ni. Vsaka Lydijina beseda je bila na mestu. S svojo vulgarnostjo nam je podala del svoje zgodbe, v kateri je očitno doživela več od večine nas, za pevko le malih nevednih paglavcev. Jasno nam je pokazala svoj pogled na, kot se je na trenutke zazdelo, vsakodnevne seksualne avanture in prezir do plehkih odnosov, denimo v komadih, kot je Your Love Don't Pay My Rent. Vse skupaj je povezovala neverjetna življenjska energija. V svoji destruktivnosti Lydia ni kazala nikakršnih zadržkov ali obžalovanja. Njena prezenca je pričala o tem, da ve in razume dovolj, in da je to pač njeno življenje. Tudi v pavzah med pesmimi je znala jedrnato povzeti poante komadov ali prisotne nasmejati brez dolgočasnega dolgovezenja. Ko ji je publika zaželela srečo za rojstni dan, ki naj bi ga imela dan pred koncertom v Ljubljani, nas je brez pomislekov opomnila na dejstvo, da je bil njen rojstni dan včeraj enako, kot je danes in bo tudi jutri. Ker je vsak njen dan čudovit. Punci, ki ji je izrekla voščilo, je javno pripomnila tudi, naj se ne trudi z besedami, če bi Lydia namreč le hotela, bi ji lahko vzela pijačo, čike, spodnje perilo in še fanta. Slišati je bilo komično, a je najverjetneje tudi povsem resnično.

Za odlično vzdušje v dvorani je bila sicer vsekakor močno zaslužna tudi instrumentalna sekcija. Kitarski vložki so morali v tej glasni, punkersko umerjeni glasbi prevzeti vlogo melodičnega žagajočega organa. Poleg tega so repetitivni riffi skrbeli tudi za catchy efekt, ki je publiko držal v stalnem gibanju. Bobnarski vložki so le še prispevali k splošni energiji koncerta, Ian se z udarci vsekakor ni šparal niti za promil. Gosta igra činel, veliko basa in veliko prehodnih bobnov. Estetiko te glasbe so gradili jeza, upor in glasnost, prostora za lepe, čiste tone ni bilo. Vrhunec koncerta je bil vsekakor zaključni komad Forever On The Run, s katerim so si Lydia in tovariša privoščili fajn miks garažnega punka z navito distorzijo. Utrip komada je držal klasični bobnarski štiri četrtinski ritem, v katerega se je kitara vpletla z rahlo pospešenim groovy riffom, dušo pa je vlila pevka z novo filozofsko anekdoto. Something witchy in the air tonight.

Po uri nažiganja se je bend odpravil z odra, publiki pa je v želji po še več muzike ostala le ena smiselna poteza. Vzkliki, aplavzi, žvižgi so se po nekaj sekundah preusmerili v sinhrono petje pesmi za rojstni dan. Kontroverzno? Ja, na svoj način. In vedelo se je, da bo moral slediti primeren komentar. No, bend je publiki namenil še en komad, še pred tem pa nam je Lydia še enkrat izrekla o tem, kako ji res ne rabi lepih želja, ker je, kdor je in že ona sama ljubi svoje življenje. S sklepno pesmijo se je pevka spravila še nad tako zvane srečne parčke, ki svoje življenje preživijo v dolgočasnih zvezah, in s sredincem v zraku je naznanila, da je ena njeno edino srečno število. One may be the loneliest number! But two is the most boring number!

RŠ recenzijo je pripravil Tine Ferk