Park Tivoli, Ljubljana, 10. 11. 2020

Odrežimo košček linearne časovne osi in se v radiju petstotih metrov okoli trenutno opustošenega likovnega centra v ljubljanskem Tivoliju podajmo na brezciljni večerni sprehod po tretji krajini, na katero se priklopimo preko FM-sprejemnika. Tam smo namreč prisluhnili zvočni inštalaciji z naslovom Sonična ontologija malomarnosti, ki naj bi sicer zaživela v galeriji Steklenik, vendar je zavoljo znanih razlogov omenjena lokacija kot primarno okolje, v katero je umeščeno umetniško delo Manje Ristić, javnosti trenutno nedostopna.

No, tudi dejstvo, da smo delu prisluhnili na drugi lokaciji, na nek način ohranja ali celo krepi afiniteto s samo zvočno kompozicijo, ki jo avtorica gradi okoli koncepta tretje krajine. Ta je sicer skovanka vrtnarja, krajinskega arhitekta, botanika in entomologa Gillesa Clémenta ter se navezuje na ostanke ali koščke sveta, izvzete iz človekovega trenutnega zavestnega razumevanja prostora. A to, da so ti zaklenjeni v območje človeške pozabe, vendarle ne pomeni, da znotraj njih ne obstajajo novi svetovi. Ravno nasprotno – ti fragmenti so nepričakovano podvrženi prilaščanju s strani nekakšnih mikrookolij, ki bi po Clémentovem mnenju morala predrugačiti našo interpretacijo teritorija in povzročiti spremembo v organizaciji političnega telesa. To mora za ta neopredeljena območja prevzeti določeno mero odgovornosti, saj med drugim predstavljajo tudi potencialni prostor prihodnosti našega psihofizičnega delovanja.

Sonična ontologija malomarnosti torej vsekakor namiguje na potrebo po širšem ozaveščanju o relacijski odvisnosti od ekosistema kot o sestavnem delu širšega kozmološkega reda in skozi družbenopolitično prizmo kritizira masaker vsega naravnega, ki brezpogojno tolče tudi po človeku. V okviru takšnega nastavka pa se namreč ne ukvarja le s kritiko surove kapitalske akumulacije in se ne uperja izključno proti političnim megalomanom, temveč vključuje izkustva vsakega individuuma ter sledi mnogoterim značilnostim in prepletajočim se aspektom formativnega vzajemnega delovanja, ki ustvarja trenutno vseprežemajočo družbeno naravnanost. V poslušalcu torej poskuša vzbuditi razumevanje neposredno povezanega kolektivnega spomina prostora znotraj dinamike časovnosti.

Čar izkustva Sonične ontologije malomarnosti je ravno v tem, da se recenzentkin neposredni vtis o zvočnem delu – očitno zaradi avtoričinega poznavanja človekove senzorike – tudi po branju brošure ni spremenil. Manja Ristić je namreč na konceptualni in tehnični ravni delo do potankosti preučila, čeprav je pri sami izvedbi seveda uporabljala tudi sredstva intuicije ali – če uporabimo njen izraz – imaginativne psihonavigacije. Z abstrakcijo je avtorici torej uspelo vzbuditi odziv, adekvaten njenim poglobljenim kontinuiranim raziskovanjem vzrokov in načinov, kako zmorejo zvočne krajine preseči dotakljivo in ustvariti fantomske prostore. Lahko bi dejali, da smo se poglobljeni v zvočno skulpturo s Tivolijem že na prvi posluh srečali kot z nekakšnim novim prostorom. Čeprav se nam lahko mesto v svoji trenutni pojavni obliki že samo po sebi zdi precej bizarno, nas izkušnja mesta brez vrednosti, ki jo doda uporaba estetskih sredstev, hitro pahne v sivo cono tesnobnosti. 

Tokrat pa je park zaživel na drugačen način. Bolje rečeno: naše dojemanje krajine se je preoblikovalo skozi zvočno sliko. Ne gre za kakšno antropomorfiziranje narave v smislu prelaganja zavesti in človeških načinov čutenja v oguljena deformirana drevesa, razkrajajoče se jesensko listje, po katerem gazimo, medtem ko slišimo šumenje vode, ali nevronskim povezavam podobne krošnje, temveč prej za zavedanje njihove fizične prisotnosti, ki menda ni neodvisna niti od bučanja valov v podzemni jami kamnoloma Defora ali rezkega kapljanja s stropov v polprostorih spodletelega betonskega projekta Stožice. S teksturiranjem zvočnih vzorcev, izvzetih iz različnih koščkov sveta oziroma tretjih krajin, uspe delu pri poslušalcu povzročiti paralelno doživljanje sveta. Dá nam misliti, da se tisto, kar je prostorsko oddaljeno, preliva v sočasnost, in obratno.

No, tudi dejstvo, da smo se v teh časih dejansko odpravili na nekakšen družabni dogodek, v okviru katerega smo – sicer priklopljeni na svoje slušalke – ta nenavadni svet doživljali skupaj z drugimi sprehajalci, ni zanemarljivo. Sicer naj spomnimo, da lahko s takšno prakso pričnete tudi povsem individualno. A pomembno je omeniti še točko preloma, na kateri kompoziciji, ki naj bi bila sicer nastanjena v Stekleniku, izvedba v Tivoliju pravzaprav doda vrednost. Z vstavljenimi zvočnimi posnetki sinhronega otroškega ječanja, smeha in krikov proti koncu narativnega loka namreč povzroči prav posebno vrsto spominskega sentimenta. Po parku, ki v vsakdanjosti predstavlja prostor igre in rekreacije, tokrat divjajo nočni duhovi zgodovine oziroma človeških napak, ki nas spomnijo na tisto modrost: »Za otroke gre.« No, vsekakor nas Sonična ontologija malomarnosti spodbuja k diskurzivnim praksam, ki nagovarjajo širjenje družbene odgovornosti onkraj trenutne stvarnosti. Tezo nekega modrijana, ki je nekoč dejal, da je umetnost zato, da ne znorimo od resničnosti, pa v slogu Manje Ristić mirne volje lahko preformuliramo takole: »Umetnost je zato, da ne znorimo od neresnične resničnosti.«