Kino Šiška, 14. 10. 2012

Včeraj se je v prostorih Katedrale Kina Šiška zgodil koprodukcijski večer festivalov Sonica in Mesto Žensk, na katerem smo imeli priložnost slišati izvedbo skladbe „Teenage Lontano“ newyorške umetnice Marine Rosenfeld ter avdiovizualni nastop portugalskega elektrofonika Vitorja Joaquima in španskega vizualnega kolektiva Thr3hold. Šlo je za dva precej različna performansa, ki sta se tako na konceptualnem kot izvedbenem nivoju precej razlikovala.

Marina Rosenfeld je poleg vešče eksperimentalne gramofonije poznana predvsem kot skladateljica s posebni čutom za presečna področja polja sodobnih performativnih in zvočnih umetnosti. S pomočjo dijakov Srednje vzgojiteljske šole in Gimnazije Ljubljana je predstavila svojo kompozicijo „Teenage Lontano“, ki temelji na znanem delu enega vidnejših skladateljev prejšnjega stoletja Gyorgija Ligetija, skladbi „Lontano“ za orkester. Skladbo, ki uporablja podobne tehnike kot znamenita „Lux Aeterna“ za pevski zbor, je Rosenfeldova priredila za najstniški zbor in vse skupaj umestila v pripravljeno okolje elektronskih zvokov, plasiranih z rotirajočim zvočnikom. Vendar pa dijaki dela niso izvajali po partituri, temveč so v paru opremljeni z iPod mp3 predvajalniki po svoje sledili posnetku lastnega parta. Izvedba je bila fascinantna, pridušeni in blago disonantni klastri glasov so se po prizorišču vili kot meglica, zbor mladoletnikov pa je hkrati oddajal radovednost in vznemirjenost, skoncentriranost in tremo. Povabljeni smo bili, da se po prizorišču prosto sprehajamo, prostorskost dogajanja pa je poudarjala tudi druga sestavina kompozicije – že omenjeni vzporedni posnetek nekakšne kompozicije elektronsko generiranih zvokov ter fragmentov človeških glasov, ki ga je v prostor plasiral visoko obešeni vrteči se trobljasti zvočnik z aluzijami na vrteče se medije reprodukcije zvoka.

Poleg fascinantne postavitve vseh elementov in prostovoljnega spreminjanja zornih kotov zaznave s strani zadržano krožečih poslušalcev pa je najbolj navdušila ravno izvedba dekonstruirano prisotnega odmeva partiture Ligetijeve „Lontano“. Ta v veliko pogledih visoko modernistična skladba je v izvedbi nešolanih in naravnih glasov skupine najstnikov zvenela povsem sveže in živo, tukaj in zdaj - brez težke prtljage kostumov in manir akademske glasbene linije. Nekajkratna kolektivna uporaba piščalk pa je sprožila nadaljnje sugestije kooperativnih disonanc in posredovanosti slišanih glasov. Sicer pa je bila celota performansa „Teenage Lontano“ nedvoumno od tega časa, v točno tem trenutku. In kombinacija historičnih referenc ter umestitev v diskontinuiran kolaž vsakdanjika elektronskih signalov sta ta vtis še okrepili.

Po petnajstminutni pavzi se je večer nadaljeval na odru z Vitorjem Joaquimom za laptopom in projekcijami kolektiva Thr3hold. Žal je bil njihov nastop tako po konceptualni ostrini kot po izvedbi krepko pod nivojem prejšnjega performansa. Joaquim je ponudil korektno, a precej bledo in mlačno različico tistega sodobnega solo laptop sessiona, ki se spogleduje predvsem s fragmenti bolj generičnih elektronskih glasb ter jih v živem mikastenju razdira, zazanka, prši in na poti improvizacijsko-dramaturškega loka kdaj pa kdaj izpostavi tudi kakšen glitch. Prisotni sta bili čistost in frekvenčna razkošnost digitalnega zvočenja, a sta močno umanjkala kakršnakoli izraznost ali karakter, ki bi slišano izkopala iz precej premočrtnega ambientalnega brodenja.

Prav tako so bile vprašljive vizualije, ob katerih se nisem mogel znebiti asociacij na računalniške ohranjevalnike zaslona. Šlo je za večidel simetrične vzorce, ki so večino časa vidno reagirali na Joaquimov zvočni vnos v obliki poskakovanj in očitnejših šokov ob močnih basovskih udarcih. Vse skupaj se je kdaj pa kdaj sestavilo v trenutke zanimive sinestetičnosti, večino časa pa je delovalo precej anemično – še posebej takrat, ko se je Joaquim spustil v skorajda trancersko vzorčenje. Po presežku performansa „Teenage Lontano“ je bilo zato kljub nekaj zanimivim momentom hipnotične zamazanosti v takem nastopu težko zares uživati.