Kino Šiška, 18. 12. 2016

Foto: Aleš Rosa

Nič ni boljšega kot depresiven koncert na depresivno nedeljo. To zadnjo nedeljo je za depresijo poskrbela Marissa Nadler, ki je nastopila v Kinu Šiška.

Dvorano Komuna je najprej ogrela mlada kantavtorica Jess Williamson iz teksaškega Austina, ki jo je na odru spremil kitarist, s katerim sta z nareverbiranimi kitarami ustvarila začarano zvočno votlino, polno odmeva in sladkih melodij. Prav te sladke melodije pa so bile tudi že osladne. Njun celoten nastop je bil preprosto preveč vesel in klišejski, brez močne prezence reverbov bi bil to povprečen klasičen kantavtorski folk. Res je, da je prav tu najti korenine, iz katerih je izrasla Jess, vendar pa verjamemo, da bi morale biti korenine le temelj, bistvo mora biti rastlina, ki je na površju. V tem primeru gre pač za še eno izmed mnogih rožic na kantavtorskem travniku. Tudi njen vokal je bil izjemno pocukrano nežen. Morda nismo bili pripravljeni na takšen nežen in zasanjan nastop, morda pa smo le hoteli depresijo. Jess Williamson je glasbenica, ki ima vsekakor potencial, vendar potrebuje tudi še nekaj kilometrine in predvsem bolj osredotočeno vizijo ustvarjanja.

Pred odrom je bila že zbrana publika, ki je nestrpno čakala na Marisso Nadler. Dim in luči so bili že pripravljeni na njen nastop. Marissa je prišla na oder sama, vzela kitaro brez pozdrava začela igrati skladbo We are coming back in njena persona je nemudoma prevzela celotno dvorano. Prav tako kot pri Jess Williamson je bil prijeten zvok kitare tu objet z reverbom. Vrhunsko prebiranje na kitari in fatalni glas sta nas globoko prevzela, kot nekakšen urok, žal pa je ta urok deloval le kratek čas. Po prvi skladbi so se ji na odru pridružili še bobnar, basist in kitarist. Kot zanimivost – bas je igral Don McGreevy, ki se občasno pridruži kultnim dronerjem Earth. In na tem mestu je zgodba začela rahlo šepati. Začetne skladbe so bile še zelo umirjene, odigrali so komada Drive ter Dead City Emily, ki sta bila zelo podobna izvedbam na plošči, in do tukaj je bend deloval dobro. Ko pa so začeli igrati skladbe z zadnje plošče Strangers in je njihova zvočna slika postala glasnejša, je njihov nastop začel pešati. Predvsem je bilo očitno, da Marissi Nadler z bendom ni najbolj udobno, delovali so neuigrano, na to je opozorila celo Marissa sama tekom koncerta. Druga stvar pa je bil slab zvok v dvorani. Na trenutke so bile basovske frekvence premočne in glavni vokal je bil preglasen, do mere, ko je moteče izstopal v zvočni sliki. V nekaj primerih je takšna forma delovala dobro, saj je njene komade naredila še bolj organske in temačne, v drugih delih pa je bila to polomija predvsem zato, ker se je čutila nesuverenost forme izbrane za tokratno turnejo.

Zaključni del koncerta je potem zopet pripadel zgolj Marissi in kitari. Vzdušje se je dvignilo, ampak žal nismo več uživali tako kot v prvih trenutkih njenega koncerta, predvsem ker smo bili na nogah že dve uri, za tako mirne koncerte bi bilo priporočljivo dvorano opremiti s stoli. Pohvaliti pa je moramo delo lučkarja, ki je ustvaril primerno temačno atmosfero, nad katero je bila navdušena tudi Marissa.

Depresivna nedelja se je iztekla tako, da smo šli domov še bolj depresivni, in to ne zaradi podoživljanja žalosti prek glasbe, temveč zaradi koncerta, ki ni dosegel pričakovanj. Upamo, da bo na naslednji turneji Marissa Nadler nastopala sama ali da bo bolj uigrana s spremljevalnim bendom.

http://www.marissanadler.com/

http://toutpartout.be/Artists/Jess_Williamson