Kino Šiška, 25. 11. 2012

Mark Lanegan, razvpiti raskavi glas ameriške alternative, grunge prvoborec iz Screaming Trees, sodelavec Queens of the Stone Age, mož, ki je blues slišal preko The Gun Club in je Kurta Cobaina učil bluesa, iskani vokalist, ki v raznovrstnih žanrih ohranja lastni, prepoznavni pevski slog, mož, ki je svojevrsten zaščitni glas modernega in temnega ameriškega rocka, mož, ki je nekakšen duhovni bratranec tako Jima Morrsiona kot Toma Waitsa, faca, ki je zadnji mesec s plakatov, polepljenih  po mestu, z ostrim in sumničavim pogledom nagovarjala mimoidoče,  je včeraj, na svoj 48. rojstni dan, prišel tudi k nam s svojo evropsko spremljevalno štiričlansko zasedbo predstavljat sedmi samostojni studijski album Blues Funeral, ki ga je objavil v začetku letošnjega leta in s katerim od takrat potuje po svetu in širi evangelij prostornega psihadeličnega bluesa.

Gradivo včerajšnjega dobro uro in pol trajajočega nastopa skupine Mark Lanegan Band, pred katero so v prvem delu večera v solidno obiskani dvorani Kina Šiška nastopile tri belgijske zasedbe, ki jo zvesto spremljajo po Evropi, je temeljilo večji del na skladbah z aktualnega Blues Funeral, ki jim je Lanegan dodal nekaj pesmi s prejšnjih stvaritev, predvsem Bubblegum in Field Songs. Nabor skladb so zaokrožili s pesmimi Screaming Trees, Queens of the Stone Age ter priredbo skupine Leaving Trains.

Vseskozi koncert, stoječ na sredini odra, v tako rekoč  nepremični drži, z občasnim rahlim zibanjem desne noge ter tu in tam ramen, z rokami trdno oprijemajoč stojalo mikrofona, je Mark Lanegan odpel in s skupino izvedel koncert, ki je bil zelo zvesta in dosledna izvedba skrbno producirane in lepo odigrane glasbe z njegovih albumov. Uvodna, utripajoča in kotaleča se temna in hermetična Gravedigger Song je s svojim zibajočim se ritmom  postavila ton celotnemu nastopu, ki je bil vseskozi na zelo visoki avtorski in izvajalski ravni, a obenem, zaradi čustvene zadržanosti in odmaknjenosti vodje ceremonije, tudi nekoliko monoton. Lanegan ni želel iti čez rob suverene, usmerjene in osredotočene izvedbe, ni prešel v posebno doživljajsko in izvajalsko območje, ki se lahko zgodi v živo, pač pa je bil pripravljen ponuditi le odlično izvedbo pesmi. Določene skladbe so bile deležne nekoliko izvedbe, ki je dala slutiti, da je Mark Lanegan Band zmožen koncertnega presežka, denimo One Way Street, druge so v živo dobile več energije kot na plošči, denimo Gray Goes Black, ampak v celoti je Mark ostal zadržan in nepripravljen pustiti preveč emocij na odru Kina Šiška. Bil je zelo prepričljiv, a se ni želel spuščati v posebno intimnost.

Sicer pa je pred modro osvetljeno odrsko zaveso, ki je dajala ustrezno barvno ozadje vzdušju glasbe, pod rdečimi, pridušenimi lučmi, ki so ustvarjale dolge sence, odličen vtis pustila tudi njegova spremljevalna, evropska, natančneje belgijska zasedba, v kateri so bili odlični vsi štirje glasbeniki, predvsem pa je blestel kitarist, ki je z liričnimi toni kitare polnil dvorano v enaki meri kot Lanegan sam.

Mark Lanegan Band so včeraj odigrali suveren koncert, ki pa ni imel posebnega čustvenega in izvajalskega razdajanja. Bila je to koncertna predstavitev, brez posebne emocionalne nadgradnje. Še ena postaja na dolgi turneji.