Kino Šiška, 28. 2. 2015

Obstajajo glasbeniki, ki na človeka vplivajo, še preden jih ta sploh spozna oziroma sploh začne poslušati. Denimo sredi turbulentnega obdobja človeškega razvoja, tam nekje okoli šestnajstega leta, ko je potreba po iskanju sebi primernega glasbenega (in drugega) »izrazja« tako rekoč na vrhuncu. Ker sam spadam v generacijo, ki je bila prav tedaj deležna izjemne popularizacije grunge glasbe, za kar je v prvi vrsti skrbel tedaj še izjemno močni MTV, na katerega smo bili tako rekoč obsojeni, podobno kot nekaj generaciji prej na kakšen Radio Luxembourg, seveda smatram prav grunge za enega od temeljev svojega glasbenega razvoja. Ta glasba je namreč tudi v polje splošnega pop okusa vnesla zvoke, ki so sicer ostajali v domeni ozko usmerjenih in težko dostopnih alternativnih krogov ter vsaj navidezno za nekaj časa emancipirala sterilno pop kulturo, da je lahko presegla svojo lastno servilnost. Seveda ne za dolgo in zaton je bil skorajda nujen. Nujen in dramatičen, žal tudi tragičen. 

A to ni bil čas analiz, temveč pristni čas konzuma. Srkanja in predajanja kulturnim vzorcem, ki so bili nam revnim ruralnežem nemara še bližje kot drugim, saj se nam ni bilo treba niti preobleči, saj smo nosili iste frizure in srajce, kot glavni liki, ki so nam jih razkazovali mediji. Zato niti ni čudno, da prav noben spomin iz tistega časa ni povezan z imenom Marka Lanegana, le malo pa jih je v povezavi z njegovo zasedbo Screaming Trees. Tako Lanegan kot tudi njegov bend pač nista spadala v tisto ligo grunge zasedb, ki bi kot vrh ledene gore štrlel iz morja – nasprotno, oba spadata v domeno še vedno pod morsko gladino potopljenega čistega alternativnega grungea, ki je tudi v času popularizacije te glasbe ostal enako težko dostopen, ob vsesplošnem bombardiranju s popularno stranjo pa nemara še bolj. Tako me je v tistem obdobju praktično dosegel le en komad – najbolj znani Nearly Lost You, pa še temu se nisem kaj dosti posvečal.

Ko se je grunge izrodil in nekako tudi zamrl, sem seveda že globoko zabredel v druge glasbene zvrsti in smeri, predvsem v čisti underground, ločen od pop industrije, za kar se imam bržkone prav tako zahvaliti fatalni eksploataciji, ki je je bil deležen grunge. In tu nekje, kar precej let kasneje, niti se ne spomnim, kdaj zares, se pojavi ime Marka Lanegana. Najprej obrobno, kot nekakšna malo zatežena »blues alike« glasba, ki na vsake toliko »paše« in s katero se niti nisem posebej ukvarjal, kasneje pa vedno bolj kot lik, ki pritegne pozornost, denimo ob sodelovanjih s Queens of the Stone Age. Pozornost pa rodi zanimanje in zanimanje privede do raziskovanja o tem, kdo sploh je ta model. In kot se rado zgodi sem hitro prišel do spoznanja, da je človek na nek način ves čas povezan z delom mojega glasbenega zaledja. Še več, zgodovina mu je celo nalepila laskavi naziv botra grungea, to pa je bil dovolj velik razlog, da sem mu posvetil več časa in ga nenazadnje vzel za svojega, predvsem zato, ker v svojem izrazu prepriča, saj deluje iskreno, pa čeprav gre v bistvu za dokaj mračno liriko, ki se povsem ujema z vsemi ostalimi »dark« izrazi, ki jih rad konzumiram. Mož, ki je učil Cobaina peti blues? Svašta … No, tudi tega je že davno, Lanegan pa je postal stalnica v diskografski zbirki, zato je kar razumljivo, da sem se udeležil tokratnega koncerta v organizaciji ŠKUC Ropota in Kina Šiške, saj sem prejšnjega moral žal izpustiti.  

Koncert je bil sicer napovedan ob 20.00, a so organizatorji presegli sami sebe in tudi točni smo prišli prepozno, da bi v celoti ujeli prvo predskupino Faye Dunaways. Škoda, kajti zadnja komada precej eksperimentalno zasnovanega dvojca, ki izdatno kombinira zvočne matrice, sintetizatorje in električno kitaro, sta bila dovolj zanimiva, da bi si človek zaželel videti tudi več. Očitno celo radikalna točnost, ki jo v teh potrošniško naravnanih časih zahteva vse več konformistično naravnanih organizatorjev in konzumentov, ni več dovolj, da bi lahko gledalec videl celoto. Jebote rock and roll ob pol osmih!

Sledil je nastop Dukea Garwooda. Tudi v tem primeru gre za dvojec kitare in bobnarskega seta, ki pa je izzvenel precej medlo. V bistvu me je vse skupaj še najbolj spominjalo na »jam session« v kakšnem vadbenem prostoru, ko se dva modela pač spravita malo igrati. Enostavni ritmični vzorci tako na bobnih kot tudi kitari in le medli z žalostjo obarvani vokali niso segli niti do praga srca. Pravzaprav bi bil izbor obeh predskupin nemara boljši za kakšen manjši klubski prostor, kjer se vendarle lahko razvije neka večja intimnost med gledalcem in nastopajočim kot pa na velikem odru šišenske Katedrale, kjer tovrsten stik pri marsikateri bolj preprosti zasedbi zbledi. 

Seveda pa smo v resnici čakali na Marka Lanegana in njegovo zasedbo. Precej polna dvorana ga je sprejela z navdušenjem in Lanegan jih ni pustil ravnodušnih. V stoično odigranem koncertu je zasedba postregla predvsem z naborom skladb z novega albuma. Ta se v veliki meri vrača k bluesovski prvinskosti, a z njo kombinira tudi nekatere bolj sodobne rockerske prijeme. Sam Lanegan je sicer za ustvarjanje skladb s tega albuma posegel tudi po sodobni tehnologiji. No, dlje od emulacije klasične ritem mašine na svojem mobilnem telefonu, s katero si je pomagal pri stvarjenju skladb, vseeno ni prišel. Kar je verjetno dobro, saj tudi nove skladbe zvenijo bluesovsko ubrano in podpirajo močno Markovo liriko, pa čeprav so včasih dopolnjene tudi z bolj modernimi dodatki, kot npr. v skladbi The Killing Season.

Ta tudi na novem albumu ostaja mračnjaška in se v veliki meri ukvarja s temačnim izročilom ameriške (pod)zavesti in izgubljenostjo posameznika v njej. Že naslovi, kot so Harvest Home, Judgment Day, Death Trip to Tulsa ali I Am The Wolf povedo dovolj, celotna besedila pa razkrivajo mračna čutenja, ki jih glede na Laneganovo življenje ne manjka. Še vedno je čutiti beg v opojnost alkohola, droge in potrebo po bluesu, da opiše vso bedo sveta in trpljenje človeka v njem. Takšna glasba pa je osvobajajoča in tudi koncert je omogočal poslušalcu, da se je zatopil v vprašanja, kot so »how the smoke got in my eyes«… in si zaželel še enega piva, da z njim poplakne bedo vsakdanjega življenja. 

Kar razlikuje živi koncert od albuma, je predvsem pristna trdnost, pa naj bo to v precej bolj izraziti raskavosti glasa, ki še bolj uspešno prodira v globine telesa, pa tudi zvoku zasedbe, ki je precej bolj trd in prvinski, kot pa je to primer na plošči. Nenazadnje je tu tudi neposredni kontakt s samim Laneganom, ki celo skozi svojo pojavnost deluje kot eden od gurujev rock-blues glasbe. Umirjeno, veličastno, kot da ve, in hkrati tudi ne ve, nekaj več in nam bo to zdaj povedal. Če bomo to seveda tudi želeli slišati. Tu se srčnost in trdnost prepletata na najboljši način. Seveda ni za pričakovati, da se tovrstni koncert razvije v kakšen »naspidiran« rock žur. Nasprotno si človek vmes zaželi, da bi se kar usedel spričo teže, ki jo na pleča dobiva z odra, a je potem spet vesel, da še vedno stoji, ko glasba spet zazveni v svoji trdnejši obliki, ob kateri se da tudi zibati.

Koncert se sicer ni zaustavil samo pri posredovanju novega materiala, temveč je bilo slišati tudi nekaj bolj odmevnih skladb s prejšnjih izdelkov, kot denimo Harborview Hospital s plošče Blues Funeral, ki je bila sicer pri nas predstavljena pred dobrima dvema letoma, ko je Mark Lanegan prav tako gostoval v Kinu Šiška. Kar je bilo dovolj, da je publika dobila to, po kar je prišla – zajetno dozo pristne mračne rock blues glasbe skozi usta enega od najbolj pristnih tovrstnih izvajalcev in lovljenje spomina na čas, ki ni nikoli zares izginil, le pozabljamo ga kar naprej.