Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 11. 2. 2020

V torek, 11. februarja, se je z obiskom legendarnega kitarista Billa Frisella in ljubljanskemu občinstvu že dobro znane jazzovske kitaristke Mary Halvorson v Klubu Cankarjevega doma zaključil koncertni cikel The Stone in Ljubljana. 

Bill Frisell je izreden jazzovski kitarist, znan predvsem po svojem rednem sodelovanju z drugimi mitičnimi liki ameriškega jazza, kot vodja vrste glasbenih zasedb in kot avtor. Že v zgodnjih letih svoje glasbene kariere, na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, je skoval tesno prijateljstvo z eklektičnim producentom, skladateljem in glasbenikom Johnom Zornom, ki je bil med drugim tudi kurator omenjenega cikla.

Frisell je moči tokrat združil z Mary Halvorson, precej mlajšo kitaristko, ki pa je v glasbenem smislu vsekakor kos staremu mačku. Mary je denimo članica tria Thumbscrew, igrala pa je tudi na albumih vrste drugih zasedb, med drugim je s kvartetom izdala izvedbo druge knjige Zornove Masade. V Sloveniji nastopa pogosto, koncertirala je že na več edicijah ljubljanskega jazz festivala ter na festivalu Jazz Cerkno leta 2017.

Dvojica nam je torej v torek postregla z izvedbo materiala s svojega albuma The Maid with the Flaxen Hair iz leta 2018. Ta je v osnovi oblikovan kot poklon delu in slogu kitarista Johnnyja Smitha, enega izmed Frisellovih zgodnjih mentorjev. In dejansko je ta material, ki sta ga izbrala tako za album kot za koncert, precej rizičen - Johnny Smith je preigraval pretežno stare narodne in ponarodele balade v takrat značilnem cool jazz slogu, ki je za današnja, zahtevnejša ušesa lahko precej suhoparen. Gre za glasbo, ki še najbolje funkcionira v ozadju - pričakovali bi jo lahko denimo v preddverju hotela ali v kakšni restavraciji, ki bi rada ustvarila vtis sofisticiranosti. 

A Mary in Bill sta morebitna pričakovanja, pozvezana s tem,  utišala. Koncert sta začela z izrazito pustolovsko izvedbo balade, ki stoji tudi kot prva skladba na albumu, balade Moonlight in Vermont. Najprej izrazito napet uvod, poln kaotičnih disonanc, sta glasbenika postopoma spletla v mehko zaveso orgazmičnih harmonij in tako tudi ponudila slogovni nastavek za preostanek koncerta. Gre za zven in izraz, po katerih je Frisell poznan, za mehko, nikoli preostro spremljavo, ki ji v kontrast na trenutke ostro in vedno suvereno zarežejo poteze Maryjinih prstov. Kitaristka je s stopali upravljala serijo efekt pedalk, ki so njeni akustični kitari omogočile dodatno psihedelično dimenzijo, značilno za njen zvočni podpis. Tekom nastopa so stalno vznikale prepoznavne melodije in liki, vtaknjeni v tuje kontekste. Hipno so ti lahko izpadli celo malenkost groteskno, spet drugič so delovali popolnoma jasno in na pravem mestu. Veščine obeh so najizraziteje zablestele v segmentih, v katerih sta melodije igrala unisono, torej skupaj - ne zgolj iste note v istih trenutkih, temveč z akcenti, poudarki ali infinitezimalnimi časovnimi zamiki, s katerimi sta drug drugemu omogočala novo globino in vzbujala občutek sublimnega - linije so napletle izdelano atmosfero, ki so jo nato sprevrgli nenadni premiki. Uspešno sta ustvarila iluzijo, da poslušamo tudi kaj več kot zgolj dve kitari.

Glavni del nastopa sta Frisell in Halvorson zaključila z izvedbo izvirnika Smithove skladbe Walk, Don’t Run, ki je predstavljala tudi edino resnično uptempo izvedbo večera, izvedeno v avtorjevem slogu, z minimalnimi posegi v strukturo in minimalno improvizacijo. Kot poklon avtorju. A prisotni smo po tej glavnini nastopa obe kitari uspešno priklicali nazaj na oder še dvakrat, ustregli pa sta nam z le enim bisom - z izvedbo nekakšne klasične kitarske etude s precej humornimi premori za improvizirane vstavke, ki so se vsakič zaključili z novo verzijo iste etude.

V celoti je bil koncert Halvorson in Frisella vsekakor prijetna meditacija o jazz kitari, nikoli preglasna ali prenapihnjena, vseeno pa polna presenečenj. Bila je to precej več kot le enkratna priložnost slišati in srečati enega najlegendarnejših kitaristov tega časa. Tistim, ki ste nastop zamudili, pa toplo priporočamo v posluh vsaj omenjeno ploščo The Maid with the Flaxen Hair ...

RŠ recenzijo nastopa Billa Frisella in Mary Halvorson v sklopu Cankarjevih torkov je pripravil vajenec Žiga, mentorirala je Urška Preis.