Kino Šiška, 6. 9. 2013

Nova sezona koncertnega programa Indekš se ni pričela tako veličastno, kot se je z Macom DeMarcom zaključevala prejšnja. V umirjenih synthovskih zvočnih krajinah, ki so na trenutke izcimili nekaj drznejših up-tempo prebliskov, je bilo moč kaj hitro zaključiti, da je ob večernem mučenju sintetizatorjev zvoka najlepši in najpristnejši trenutek pričarala kitara v rokah Charlotte Brandi, v Berlinu živeče Dortmundčanke iz dvojca Me And My Drummer. Njena kratka solistična točka je ob zavidljivem vokalnem doprinosu kot tresk meteorja donela po prostoru male dvorane Kina Šiške, blažila ušesa ter nehote razgalila pomanjkljivosti koncertnega večera. Tako se je, z vsem spoštovanjem do obeh sidrašev, po nekajkratnem Indekširanju na videz pokazala tudi njegova ključna hiba, drznost. Vlogo Indekša lahko tolmačimo kot spodbujevalno-izobraževalni koncept, ki predvsem mladim odpira prostor k manj izumetničeni glasbi, toda kaj, ko se njena adekvatna zamenjava pogosto sreča v sivem povprečju neodvisne ustvarjalnosti, ki ji le z redkimi izjemami uspe odplakniti grenak priokus. Ob tako potrebnem konceptu, kar je včeraj pokazala tudi večglava množica mlajših obiskovalcev, bi bilo vsekakor škoda, da koncertni program zabrede v samonamembnost. 

Včerajšnji berlinsko obarvan večer je načela Juneshelen, ki se je po vrnitvi v rodno Slovenijo odločila zasesti tudi domače odre. Njen nastop, s katerim je odpirala pot v intimni svet svoje notranjosti, je temeljil na razmeroma ortodoksnem elektronskem poigravanju, a je predvsem proti koncu nastopa tu in tam v svojih strukturnih konceptih znala pokazati stik z aktualnimi izvajalci, kakršen je denimo James Blake, se umikala ustaljenosti in dinamično obogatila  svoj glasbeni izraz. Nizanju klavirskih milozvočij je ob spremljavi debelih basovskih vzorcev Juneshelen dodajala precej zašiljene in rezke žvenkete ter tako predstavljala polarnosti človeške notranjosti. Pri tem je bil lahko zvok klavirja, izvabljen iz zvočne kartice njenega prenosnega računalnika, prav tako boleč, kakor je na drugi strani rezki žvenket izrisoval lepoto. Njen pretežno odtujen nastop je temeljil na samozavestnem vokalu, ki je povezoval izgrajene koncepte glasbene melanholije, a kazal tudi trenutke ranljivosti, ko jo je animiranje občinstva vidno spravljalo v zadrego.

Dvojec Me And My Drummer je nadaljevanje večera najavil v podobnem tonu, a se kaj hitro prepustil slastem melodičnega popa. Charlotte Brandi in Matze Pröllochs sta v svoji klaviatursko tolkalni kombinaciji sedlala s temačnejših predstavnic prihajajoče plošče k bolj lahkotnim skladbam s prvenca The Hawk, The Beak, The Prey  ter jih pogosto zavijala v bombastične refrene. Četudi je Charlotte s svojim odlično kontroliranim vokalom spretno vodila uigrani duo, je njuno pretirano naslanjanje na klaviature pogosto nevarno zrlo v polje enoličnosti. S tem je glasba težko dohajala kriterije njune sicer občutene izrazne ambicioznosti ter se predajala povprečnosti. Tu in tam jima je uspelo iztiriti iz začrtanih okvirjev, predvsem v trenutkih, ko je Charlotte razširila svoj instrumentalni inventar, med katere lahko štejemo tudi izpostavo njenega mogočnega vokala, a je bilo slednje za popravo vtisa žal premalo.