* foto: Matija Brumen

Metelkova, 2. 2. 2018

Zadnji dan četrtega festivala MENT se je časovno in v smislu izvajalcev v največji meri zgodil na Metelkovi. V Menzi pri koritu ga je otvorila zasanjano zajebantska zasedba Svemirko oziroma Marko Vuković in štirje Markoti, kot se je Vuković pošalil nekje na sredini koncerta. Menza je bila nabito polna razigrane in Markotov željne publike, iz katere se je enkrat zaslišalo Oženi me!, spet drugič je na oder zletel nedrček, ljudje so plesali, peli in v splošnem kar žareli od navdušenja. Hrvaška nonšalantnost je dobro pristajala vmesnim animatorskim vložkom frontmana, kar je bila pravzaprav v celotnem koncertnem izkustvu metelkovskega MENTovanja bolj izjema kot pravilo. Zbijanje šal je namreč v kontekstu danega benda izpadlo prav posrečeno, medtem ko je določenim glasbeno bolje izvedenim nastopom prineslo prej minus točke kot aplavz. Občinstva torej očitno ni motilo, da je Vukovićev vokal brez efektov nekako slabo umeščen v tudi sicer precej monotono zvočno sliko zasedbe, prav dobro so se torej z njim razmigali in ogreli za zaključni festivalski večer.

Muzike željna ušesa so se lahko poskusila preriniti nazaj na odprto, zasneženo ulico in v najbližji Klub Gromka, kjer se je dalo ujeti še zadnjo tretjino koncerta tria Kukushai. Virtuoznost zasedbe je v kontrastu z ravnokar slišanim malodane pišmevuhovskim koncertičem delovala nekoliko sterilno, a nas je vseeno uspela v ideji popeljati v nek newyorški jazz bar, kjer žameten glas pevke in vtise prav tako žametih rdečih zaves vsake toliko prekine punkovska podivjanost.

Prav takšna podivjanost se je nato nadaljevala tudi v Menzi z mlado rusko zasedbo Lucidvox. V mračnem etno-metalsko-psihedeličnem vajbu so punce očitno našle svoj glas. Bolj romantične duše iz občinstva so se zibale ob zasanjanih, a samozavestnih besedilih v ruščini, poslušalci trde basovske linije in čvrstih bobnov pa so se zdeli navdušeni ob bendovih močnejših pasažah. Občutek, da izvajalci znajo ravnati s svojimi inštrumenti, pa se je žal izgubil ob nastopu srbske zasedbe Igralom. Kar se je napovedovalo kot obetaven koncert, je s tehničnimi težavami zapadlo v precej mučno neposlušnost, zato se je še od nastopa Lucidvox precej razgreta publika žal kmalu v velikem številu odločila, da srečo poskusi v enem izmed preostalih treh klubskih prizorišč. Recenzentka je presodila, da se je v danih vremenskih pogojih najbolj smotrno vrniti v najbližjo Gromko, kjer jo je čakal nepričakovan vrhunec večera. Belgijska peterica The Guru Guru je postregla z neoporečnim, energičnim nastopom. Predvsem po zaslugi pevca, ki je v MENTovem katalogu precej legitimno opisan kot nekdo na meji med prijateljem in psihopatom, The Guru Guru v živo ponudijo svojevrsten trip. Kitarist je sicer na trenutke želel ufurati tudi na začetku recenzije že omenjene animatorske vložke, ki pa so delovali precej prisiljeno in so bili, v kontrastu z dobro uigranim bendom in ekscentričnim frontmanovskim likom, predvsem nepotrebni, to pa je tudi edina utemeljena negativna kritika, ki jo lahko podamo.

Severna polovica Metelkove je s programom v Channel Zeru in v Gala hali ponujala izbor novodobnejših glasbenih stilov. V Gali je primat za prve tri ure prevzela ritmična poezija oziroma rap. Program je odprla dunajska raperka ter producentka Mavi Phoenix, ki s svojim sirijskim ozadjem ponuja zanimiv, edinstven output. Za relativno zgodnjo uro zelo solidno zapolnjena dvorana je torej slišala emsijanje na solidnem nivoju. Mavi je nekajkrat vendarle ostala na robu svojih zračnih zalog in nekoliko tankega glasu, je pa v zadnjih komadih kot priročno zdravilo za take problemčke zelo simpatično uporabljala tudi manipulatorje vokalov oziroma zloglasni auto-tune. Publika je Mavi sprejela odprtih rok in lepo ogreta Gala hala je pričakala sicer nenadejan, a vendarle zaslužen nastop mariborskega emsija Mita.

Naključje je želelo, da je bil MENTov urnik za Gala halo nekoliko spremenjen. Islandski dvojec Úlfur Úlfur zaradi nesrečnih okoliščin ni uspel priti v Ljubljano in organizatorji so za nadomestilo pridobili Štajerca Mita. S svojo plato Bratstvo in estradstvo je ta pustil neizbrisen pečat v lanski beri slovenskega glasbenega ustvarjanja, z njim pa je, tako kot na večini same plošče, kot partner za DJ-pultom nastopil mladi, prav tako mariborski producent YNGFirefly. Fanta sta ponudila podoben koncert kot pred tednom dni na – recimo temu - showcaseu založbe Beton; nastopila sta torej zbrano, uigrano in na nivoju. Mito je pokazal, zakaj velja za crème de la crème slovenskega pljuvanja, roko na srce pa je to bolj opazno ob starejših, bolj utečenih komadih, pri nekaterih kosih pa se mu je s skandiranjem pridružila tudi publika. Mito se je poslovil z enim ali dvema kosoma novega, še neizdanega materiala in teren za vrhunec raperskega dela večera, koncert Zagrebčanov High 5, je bil pripravljen.

Očitno je, da so zagrebški trap lordi, ki so sicer v svojem kaljenju prestali tudi oldskulerske faze, v tem kar počnejo dobro utečeni. V letih, ki so minila od njihovega prvega EP-ja Triestri, je publika komade pridno prefiltrirala in določene, kot je na primer ljubljanski Cheez, uvrstila v stalni repertoar zagrebškega peterca. Večina koncertov High 5 tako danes ponuja repanje njihovih najbolj znanih hitičev. A to vendarle ne zmanjšuje nesporne kvalitete, ki jo na mikrofonu premore večina kolektiva. Znova je prednjačil Žugi, takoj za njim izjemni Riđi Riđ, svoje nekoliko skromnejše pljuvaške sposobnosti pa so preostali člani skupine so nadoknadili s hajpom, animiranjem in drugim glupiranjem na odru. Dobra zabava s koncertom High 5 nikoli ne uide, fantje so se po uvodnih pripombah o pretihih nivojih s publiko ujeli bolje kot pred dobrim letom dni, ko so ogrevali za Dječace, in dvorana je ob skandiranju ponarodelih pančlajnov tudi dodobra zafleksala.

Če je recenzent ob zanj že videnem scenariju v Gala hali želel vstopiti v sosednji Channel Zero, kjer sta svoj koncert peljala Brgs ter Nac oziroma Darla Smoking, je naletel na zapolnjene kapacitete in otežen vstop. Enako se je žal godilo tudi z južne strani Metelkove prihajajoči recenzentki, nemočno pa sta obstala tudi pred vrati, za katerimi so koncertirali poljski shoegazerji Niemoc. Ob kasnejšem vstopu je bilo vendarle moč ugledati dodobra ogreto in razplesano publiko ob raznovrstnem, hitro razvijajočem se setu obalnega bitmejkerja .čunfe.

Gala hala je bila tako zatočišče, v katerem nas je dočakal show petkovega večera showcase festivala. S skoraj nespodobno velikimi dropi in veliko mero odrske energije sta svoj zvok predstavila Farveblind, danski elektro-dance-noise dvojec. Publika je neizmerno uživala v njunem transu, ki je ponujal dolge pasaže elektro koračnic, bobnarskih razbijačin ter skorajda EDM-ovske prehode, nekje na pol poti med Digitalism ter Chemical Brothers. Brez dvoma je koncert predstavljal ventil za zabave željno publiko in razplesano, do vrelišča ogreto Gala halo, ki sta jo Farveblind kasneje prepustila pravim profesionalcem, madžarskemu četvercu Freakin' Disco. Fantje so z nekoliko hladnim, z vesoljem navdahnjenim pristopom, ki ga bogatijo tudi pripadajoče vizualije, ustvarili občutek popotovanja med mračnimi atmosferami improvizacijskih tehnik, enakomernimi ritmikami elektronike ter tripom, ki ga pričarajo hrupni dodatki.

No, ob vsem zapisanem je vendarle treba priznati, da je tokratna MENTovska metelkovska bera prinesla tisti pravi showcase občutek. Showcase občutek zadostne zabave, super večera z veliko nove muzike, a hkrati občutek nekolikšnega razočaranja z zgolj enim ali dvema resničnima presežkoma. Noben od recenzentov torej domov ni odšel z odprtimi usti ali pod vtisom, da je slišal nekaj zares, zares posebnega.